Športno društvo Zahomc je majhen smučarsko skakalni klub v zamejstvu na avstrijskem Koroškem. S štirimi skakalnicami velikosti K15, K30, K50 in K70 imajo odličen poligon za vzgojo mladih skakalcev, a je težava, da naprave niso pokrite s plastično podlago in obratujejo le pozimi. Gonilna sila društva je družina Wiegele. Začetnik je bil Janko Wiegele, ki je s pomočjo priznanih Slovencev, Janeza Goriška in Stanka Bloudka, zgradil skakalnice v kraju Zahomec, v občini Straja vas na avstrijskem Koroškem. Ves čas je bil v klubu prisoten tudi Jankotov braz Franz. Družina Wiegele, naš sogovornik Franz mlajši, je še danes vodilna v društvu in tudi vseskozi skrbi, da klub ostaja dvojezičen.
»Še ne dolgo nazaj, ko so za naš klub tekmovali Janko Zwitter, Sepp Gratzer, brata Druml, je bilo mogoče na skakalnici slišati še veliko več slovenskega jezika kot danes. Danes imamo v klubu otroke vse od Podkloštra (avstrijsko Arnoldstein) do Šmohorja (avstrijsko Hermagor) in je tega vse manj. A s tistimi, ki hodijo v dvojezične šole tukaj pri nas, se še vedno trudimo pogovarjati tudi v slovenščini,« tudi Franz Wiegele mlajši priznava, da slovenščina v športnem društvu Zahomc izginja iz zemljevida. Tako ni prav nič čudno, da slovensko ne govori niti Daniel Tschofenig, lani najboljši skakalec zime v svetovnem pokalu. »Njegov ded je bil moj sosed tukaj v Zahomcu. Z njim smo vseskozi govorili slovensko, a on že s svojo hčerko ni več govoril, tako da se je slovenščina v tej družini izgubila. Daniel je sicer hodil v dvojezično šolo in nekaj razume, a ker slovenščine ne uporablja, jo tudi hitro lahko pozabiš,« pojasni Wiegele.
Z Beljakom niso rivali, ampak
gre za odlično sodelovanje
Vse do prihoda Daniela Tschofeniga v skakalni vrh, je veljalo pravilo, da najboljši skakalci iz avstrijske Koroške prihajajo iz Beljaka. V 21. stoletju sta s svojimi rezultati izstopala predvsem Martin Koch in seveda Thomas Morgenstern. »Tudi mi smo imeli Tomaža Drumla, ki se je uvrščal med deset najboljših na svetu,« nas je hitro opomnil sogovornik. Tomaž Druml, ki prav tako odlično govori slovensko, je bil nordijski kombinatorec, ki je nastopal za avstrijsko reprezentanco in bil v svetovnem pokalu dvakrat osmi. Druml se je v vmesnem obdobju tudi spogledoval, da bi zastopal Slovenijo, s slovensko ekipo tudi že treniral, a do nastopa pod našo zastavo ni prišlo.
Vseeno se Druml z uspehi Morgensterna in Kocha ne more primerjati, a kot zatrjuje Franz Wiegele, med kluboma ni nobenega rivalstva. »Na avstrijskem Koroškem smo trije klubi, ki imamo nekoliko več otrok. To je naš klub, Beljak in še Celovec. Vsekakor ne gre za rivalstvo med nami, ampak bolj za odlično sodelovanje. Predvsem mi zelo dobro sodelujemo z Beljakom, saj naše skakalnice v Zahomcu niso pokrite s plastiko in tako tam treniramo skoraj celo poletje.« Pri Dnevniku se spominjamo, da so Zahomčani še nedolgo časa nazaj veliko sodelovali in tekmovali tudi s slovenskimi klubi. »Otroke smo vozili na tekme vse do Ljubljane,« nam pritrjuje tudi Franz Wiegele, ki pa znova priznava, da je tega manj. »Sedaj imamo veliko več tekmovanj tudi pri nas na Koroškem.« Zahomčani so sicer v preteklosti veliko trenirali tudi v Žirovnici, Tržiču, Kranju in seveda Planici, kjer imajo vsi klubi že dlje časa dobre pogoje za delo z najmlajšimi.
Zahomc že ima
zlato olimpijsko kolajno
Wiegele nas nato še ponosno poduči, da je imelo športno društvo Zahomc tudi v preteklosti že velike uspehe. »Še preden sta blestela Koch in Morgenstern, smo imeli tudi mi Zahomčani svoje uspehe. Karl Schnabl je leta 1975 v Garmischu postal prvi Zahomčan z zmago v svetovnem pokalu. Leto kasneje je v Innsbrucku tudi postal olimpijski prvak na veliki skakalnici. Sedaj, natanko petdeset let kasneje, imamo Daniela Tschofeniga in smo znova nekako najboljši klub v Avstriji.«
Čeprav je Karl Schnabl leta 1975 na novoletni skakalni turneji poleg tekme v Garmischu dobil še preizkušnji v Innsbrucku in Bischofshofnu, je bil v skupnem seštevku turneje šele tretji, saj je bil na prvi postaji v Oberstdorfu šele 35. Naslednje leto je Schnabl brez posamične zmage zasedel drugo mesto v seštevku turneje, tako je Tschofenig lani postal prvi član društva z zlatim orlom. »Vsi uspehi lani so bili neverjetni. V Planico smo na zaključek potovali s štirimi avtobusi, da smo lahko slavili skupaj z Danielom,« nam je še razkril Franz Wiegele, ki je bil tudi skakalec in je bil enkrat v svoji karieri na tekmah svetovnega pokala na drugem mestu. Uspeh mu je uspel v Oslu.
Z dvema tekmovalcema
na olimpijske igre
Daniel Tschofenig se v novo sezono, ki se bo začela v petek v Lillehammerju, podaja kot tisti skakalec, ki ga bodo ostali lovili. »Iz prejšnje sezone ne morem prenesti ničesar. Bomo videli, kaj se bo zgodilo v Lillehammerju. V najboljšem primeru bom spet jaz tisti, ki ga bodo tekmeci preganjali. Zelo možno pa je tudi, da bom moral jaz nekoga loviti,« ostaja previden pred začetkom Daniel Tschofenig.
V avstrijskem taboru ostajajo prepričani, da bodo tudi v novi sezoni imeli največ konkurence znotraj lastne ekipe. 23-letni Korošec izpostavlja predvsem Stefana Krafta. Tako kot največji šampioni, se ne želi osredotočati zgolj na eno tekmo, ampak želi biti znova dober preko cele sezone. »Olimpijske igre so pomembne, ampak želim biti dober v vsakem trenutku. Ne bom se osredotočal posebej na eno samo tekmo. Še vedno pa želim biti močan na OI,« napoveduje junak lanske zime.
Velika verjetnost je, da Tschofenig ne bo edini predstavnik društva iz Zahomca na olimpijskih igrah, ko se bodo skakalci in skakalke za odličja borili na objektih v Predazzu. Ker je s kariero zaključila Jacqueline Seifriedsberger in se je poškodovala Eva Pinkelnig, je med kandidatkami za nastop tudi Hannah Wiegele, hčerka Franza Wiegeleja. »Hannah v lanskem letu ni bila najboljša, a je bila pred že petnajsta v svetovnem pokalu. Lani ne vem, zakaj ji ni šlo, saj jaz treniram le otroke v klubu. Seveda si v klubu zelo želimo, da bosta oba zraven. Če bo tako, bomo znova organizirali več avtobusov in navijali za naše,« s pozitivnim pogledom v prihodnost društva Zahomc pogovor zaključi Franz Wiegele. Kot zanimivost dodajmo še dejstvo, da tudi Hannah ne govori slovensko, saj je tudi Franz Wiegele poročen s partnerico iz Nizozemske in v domači hiši slovenščine ne uporabljajo več. Seveda pa je tudi ona sprva hodila v dvojezično šolo.
