V obdobju, ko slovenski šport dosega najlepše uspehe, ko slovenski atleti Kristjan Čeh, Tina Šutej, Maruša Mišmaš in v zadnjem času tudi Neja Filipič kraljico športov postavljajo med najuspešnejše panoge v državi, se kaže tudi beda slovenske športne infrastrukture. Imenuje se atletski stadion v Šiški. Objekt je tako dotrajan, da celo trenerji odsvetujejo svojim atletom, da bi na njem tekmovali. Posledica tega je, da bo danes na stadionu ŽAK v Ljubljani (od 17. ure naprej) potekal tradicionalni atletski miting, posvečen tragično preminulima slovenskima atletoma Maticu Šušteršiču in Patriku Cvetanu, konkurenca na mitingu mednarodne atletske lige pa bo najslabša doslej. Atleti, ki bodo Slovenijo zastopali na številnih letošnjih velikih tekmovanjih, bodo miting v najboljšem primeru spremljali s tribune.
Okrog 1200 atletov je v vseh starostnih kategorijah registriranih v treh ljubljanskih klubih, Atletskem društvu Mass, Atletskem klubu Olimpija in Atletski šoli Kronos. Med njimi so številni najboljši slovenski atleti, njihovi člani pa so tvorci največjih uspehov slovenske atletike in športa. Pogled na rekorde stadiona, med katerimi je tudi nekdanji svetovni rekord v teku na 100 metrov z ovirami, naježi kožo marsikaterega športnega navdušenca. Hkrati pa kaže, da je Ljubljana, vsaj bila je, tudi atletsko mesto. Sedanja infrastruktura bolj spominja na dolgoletno planiško pred gradnjo nordijskega centra. Spomnimo, da je ljubljanski župan Zoran Janković prejšnji mesec napovedal, da bo še letos stekla gradnja Atletskega centra Ljubljana, saj so mestni svetniki dali zeleno luč za nakup še zadnjih nepremičnin na območju bodočega atletskega centra.
Na stezi tudi
15 centimetrov razlike
»Že petnajst let se stanje iz meseca v mesec slabša. Trenutne razmere so takšne, da nas je lahko sram. Na določenih mestih je steza neravna, da razpok ne omenjam. Pri železnici se je steza sesedla, razlika med najvišjim in najnižjim delom pa znaša tudi do 15 centimetrov,« poudarja šef slovenske atletske stroke in dolgoletni predsednik Massa Albert Šoba. »Kar zadeva same tekme, izvedba ni problematična, saj se zaradi enega teka na tako trdi podlagi atleti ne bodo poškodovali. Problem je vsakodnevni trening na tej stezi, ki je nevarna zaradi tveganja poškodb. Zato na njej ne trenirajo člani, temveč zgolj mlajši atleti, ki so precej lažji. Upam, da bodo obveljale obljube Mestne občine Ljubljana, da bo v začetku prihodnjega leta začela graditi nov objekt,« poudarja atletski strokovnjak.
Atletsko društvo Mass je minuli konec tedna znova osvojilo naslov ekipnih državnih prvakov, zgodba znotraj kluba, ki ga bo po novem vodil Luka Zidar, pa je vse prej kot bleščeča. Šoba poudarja, da so razmere na stadionu in tudi pandemija covida povzročile, da le stežka sestavijo ekipo v vseh disciplinah. »To, kar imamo v Ljubljani, ni več podobno ničemur. Imamo vrhunske atlete, hkrati pa za popolnitev ekip za ekipno državno prvenstvo nisem mogel dobiti tekačice na pet kilometrov. Klical sem nekdanje atletinje, ki se rekreativno ukvarjajo s tekom, a sem bil neuspešen,« realno stanje opisuje Šoba. Moti ga tudi pomanjkanje informacij in skrbi ga, kje bodo v času gradnje novega objekta trenirali tako atleti Massa kot drugih ljubljanskih klubov.
Hvaležni Andreju Kastelicu
Direktor Atletskega kluba Olimpija Gregor Grad skuša ostati pozitiven, a mimo določenih dejstev vendarle ne more. »Kar zadeva informacije o obnavljanju objekta in treninga v tem času, vsaj za zdaj v klubu ne vemo nič. Seveda pozdravljamo dejstvo, da bo imela Ljubljana nov atletski stadion. Žal smo trenutno v položaju, ko smo lahko veseli, da imamo atletski stadion, na katerem lahko izvajamo klubske dejavnosti. Problem je dotrajani tartan, na katerem je veliko lukenj. Občutek na njem je, kot bi tekel po betonu. Ker na atletski stezi trenira veliko atletov, se dogaja, da prihaja do nepotrebnih poškodb. Kot se spominjam, mestna občina od leta 2016 obljublja, da bo zgradila nov objekt. Če bi v tem času vsaj obnovila tartansko stezo, bi storila veliko, saj bi lažje čakali obljubljene datume. Poleg tega bi bilo poškodb precej manj,« odgovarja Gregor Grad.
Nekdanji atlet je hvaležen skrbniku sicer funkcionalno neuporabnega stadiona Andreju Kastelicu, da atletom omogoča trening tudi zunaj predpisanih ur, saj je izjemno prilagodljiv. »Prav bi se mi zdelo, da ljubljanski atletski klubi sodelujejo v načrtu, kako se bomo lotili prenove ali gradnje novih objektov. Zaskrbljeni smo nad prihodnostjo, saj ne vemo, kje bomo lahko trenirali, zato pogrešamo dialog. Na Kodeljevem ni dovolj prostora za vse, poleg tega tam trenira tudi Akademsko športno društvo Slovan, ki navsezadnje dela tudi z otroki. Že sami imajo dovolj težav s prostorom, kaj šele, če bi se jim pridružili atleti treh slovenskih klubov,« poudarja Grad.
Prihodnost v pametnih senzorjih
Širši pogled nam je predstavil dolgoletni atletski trener in strokovnjak na številnih znanstvenih področjih Srđan Đorđević. Pravi, da že nekaj časa na najvišjih naslovih Mestne občine Ljubljana lobira, da bi v prvi vrsti Slovenija dobila moderen športni, ne zgolj atletski objekt. »V tem primeru bi dobili prvi objekt, ki bi bil namenjen vrhunskemu športu, Slovenija pa bi se lahko z njim približala najrazvitejšim športnim državam. A takšen projekt je treba zasnovati od samega začetka, saj infrastruktura potrebuje tudi logistiko za izpeljave različnih znanstvenih pristopov. Pri tem mislim na elektrotehnike, strojnike, medicino, računalništvo in tehnološka podjetja, ki jih zanima takšen projekt. Prihodnost je v pametnih senzorjih, ki dajejo športnikom takojšnje rezultate, na podlagi katerih lahko gradijo svojo kariero in preprečujejo poškodbe. Tehnologija napreduje zelo hitro, vanjo se vlaga milijarde evrov,« poudarja Đorđević.
Atletski strokovnjak pravi, da na ljubljanskem atletskem stadionu že deset let ne bi smeli dovoliti tekem, zgodba pa je vsako leto slabša. A vztraja, da je ta čas najpomembnejši pogled v bližnjo prihodnost, saj bi bil lahko moderni objekt najboljši v radiju 2000 kilometrov, kot se je izrazil. Verjame, da je mogoče najti rešitev glede treningov v času gradnje novega objekta. V tem času se bodo morali vrhunski atleti veliko voziti v dvorano v Novo mesto, mlajši pa iskati nadomestne lokacije na Kodeljevem, morda celo v Stožicah ali na letnem telovadišču. »Država se mora zavedati, kako pomembna je športna aktivnost, ki jo lahko imenujemo tudi motorična sposobnost. In to je izhodišče za vse družbene pore. Na področju debelosti, demence, depresije in še in še. Z motorično sposobnostjo bi lahko v Sloveniji vzgojili tudi več športnikov, ki bodo imeli potencial postati vrhunski. Zato so prihodnji meseci še toliko pomembnejši, da vsa država, ne le Mestna občina Ljubljana, prepozna pomembnost modernega športnega objekta v Šiški,« zaključuje Srđan Đorđević.
