Olimpijska zgodba 28-letne Ebbe Andersson ni bila brez padcev. V štafetni preizkušnji, kjer so bile Švedinje največje favoritinje, je dvakrat padla in več kot minuto tekla le z eno smučko. Z rojakinjami se je morala na koncu zadovoljiti z drugim mestom, druga je bila tudi na deset in 20 kilometrov v skiatlonu, ko je obakrat zmagala Frida Karlsson.
Vprašanje označila za neumno
»Moje telo je bilo v redu, a moje srce ni. Ne morem kriviti nikogar drugega kot sebe. V tistem trenutku nisem reagirala dovolj dobro, potem pa se je vse spremenilo v paniko in kaos,« je po tekmi iskreno priznala Ebba Andersson in prevzela odgovornost za napako, ki je Švedsko oddaljila od pričakovanega zlata.
Po padcu je dobila veliko podpore, tudi od očeta in trenerja Per-Oleja Anderssona, številna spodbudna sporočila navijačev pa so ji pomagala, da je ohranila mirnost in motivacijo. Vse razočaranje je nato usmerila v preizkušnjo na 50 kilometrov klasično, ki je bila prvič v zgodovini del olimpijskega programa za ženske. Na progi je pokazala svojo moč in z veliko prednostjo zmagala pred Norvežanko Heidi Weng.
»Čeprav sem imela nekaj težkih trenutkov v tem tednu, sem ohranila osredotočenost na svoj ritem in cilje,« je dejala po osvojeni zlati kolajni. Njeno slavje je nekoliko skalilo le vprašanje, ali je bila srečna, ker na startu ni bilo njene velike konkurentke Karlssonove. »To je morda najbolj neumno vprašanje, ki ste ga zastavili,« je odgovorila v intervjuju za program SVT Skavlan. Pojasnila je, da je pri elitnem športu vse v izzivih. »Če je Frida na startni črti, je izziv, zato je vprašanje o tem, ali sem vesela ali ne, brezpredmetno.«
Neposredna in iskrena
tudi zunaj proge
Anderssonova, ki se je pri treh letih preselila iz Delsboja v Solleftea, zdaj pa trenira in živi v Östersundu, se je, preden se je popolnoma posvetila teku na smučeh, ukvarjala tudi z atletiko. Leta 2015 je nastopila na mladinskem evropskem prvenstvu v Eskilstuni, kjer je v teku na 3000 metrov osvojila šesto mesto. Ta izkušnja ji je dala osnovo za razumevanje vzdržljivosti in ritma, ki ju danes črpa pri daljših smučarskih preizkušnjah, in pomembno oblikovala njen pristop k treningu in mentalni pripravi.
Je medijsko aktivna in neposredna tudi na drugih področjih. Z veseljem spregovori o mentalnih izzivih, telesnem ravnotežju in življenju zunaj tekmovalne steze. Pred olimpijskimi igrami je razkrila, da je imela težave z izgubo menstrualnega cikla, povezane z ekstremno intenzivnim treningom in neustrezno prehrano. Sama je izkusila, kako zahtevne tekme vplivajo na energijske rezerve, zato je švedska ekipa uvedla lastnega kuharja, da bi optimizirala vnos hranil in podprla regeneracijo. »Osnove uspeha so prav v energiji in ravnotežju,« je poudarila v pogovoru, ki odpira razpravo o tem, kako vrhunske športnice skrbijo za svoje telo in zdravje.
Njeni rezultati, med drugim šest zlatih kolajn, eno srebro in štirje broni na svetovnih prvenstvih, so ji leta 2023 prinesli Jerringovo nagrado – eno najbolj cenjenih priznanj v švedskem športu, ki jo podeljuje javnost na podlagi glasovanja za najboljši športni dosežek v letu. Prvo takšno nagrado je leta 1979 prejel legendarni smučar Ingemar Stenmark.