Bolečina. Če jo kdo pozna, je to gotovo teniški igralec Andy Murray. Kolk ga je namreč bolel do te mere, da je bila potrebna operacija, natančneje zamenjava z umetnim. Zdravniki pravijo, da po njej nič ni več tako, kot je bilo. Trikratni zmagovalec turnirjev za veliki slam se je zato odločil, da se bo v letu 2019 upokojil. »Počutim se izmučenega in potolčenega, toda upam, da je s tem konec mojih bolečin,« je po (drugi) operaciji zapisal na instagramu. Minila so tri leta in 34-letni Škot je še vedno del teniške karavane. Še več: konkurenčen je večini najboljših. »Želim poskusiti, da vidim, ali lahko še kaj naredim. To me osrečuje in v tem uživam,« so bile besede, s katerimi se je motiviral. Čeprav zadnja leta ni dobil niti enega pomembnejšega turnirja, pa je dobil še več privržencev, ki so navdušeni, ker ni vrgel puške v koruzo.

Je Škot, a Britanci ga imajo za svojega. Z razlogom. Vedo, da je edini z Otoka sposoben, da slavi zmago tudi na največjih turnirjih. To mu je v letih 2013 in 2016 uspelo v Wimbledonu, leta 2012 pa v New Yorku. Zato ne čudi, da je bil 41 tednov tudi uradno številka ena moškega tenisa, član elitne deseterice pa med julijem 2008 in oktobrom 2017. V tem času je roke v znak zmagoslavja dvignili v zrak kar 46-krat.

Globoka povezanost z mamo

Sprva ga je skupaj z bratom Jamiejem trenirala mama Judy. Povezanost z mamo je še mnogo globlja, kot je povprečen odnos med starši in otrokom. Za to je kriva strašna izkušnja, ki jo je Andy doživel, še preden je dopolnil deset let. Družina Murray namreč nikoli ne bo pozabila 13. marca 1996. Z leto dni starejšim bratom sta šla v rojstnem Dunblanu na običajen dan v šolo (tja ju je peljala mama), ki je za vedno označena kot šola ene največjih tragedij. Tistega dne je vodja tabornikov Thomas Hamilton, sicer njun prijatelj, v nikdar pojasnjenih okoliščinah pobil 16 otrok in učitelja, potem pa ustrelil še sebe. Andy in Jamie sta preživela. Tenis je bil za oba zasilni izhod, da sta s pomočjo športa zdravila svoje travme. S poklicno kariero je začel, ko sta se Roger Federer in Novak Đoković že uveljavila kot dominantna v moškem tenisu. Bila sta njegova krvnika na prvih štirih turnirjih za veliki slam. A prav Srb je bil tisti, ki ga je 1,91 metra visoki desničar premagal na poti do prve velike turnirske zmage na odprtem prvenstvu ZDA. Postal je prvi Britanec, ki mu je to uspelo po Fredu Perryju leta 1936. Nič čudnega, da na Otoku velja za heroja.

Je teniški igralec, ki odlično predvideva udarce in ima enega najboljših dvoročnih bekendov na turneji. »Ni ga boljšega, ko je z lobom treba pretentati nasprotnika,« je prepričan Tim Henman. Velik adut je tudi močan servis. Je inteligenten, obvlada taktiko, najbolje pa se znajde na travnati podlagi, na kateri je osvojil že devet turnirjev, tudi zlato olimpijsko kolajno leta 2012 na igrah v Londonu. Velja za tenisača, ki pogosto menja trenerje, od leta 1998 jih je zamenjal že deset, trenutno pa zaupa Ivanu Lendlu, s katerim sta v preteklosti že sodelovala.

Otrokom v Ukrajini bo
doniral denar

Je feminist. Ko je leta 2014 kot trenerko zaposlil Amelie Mauresmo, je postal šele drugi igralec elitne deseterice vseh časov, ki se je odločil podobno. Njegovo dekle Kim Sears je 11. aprila 2015 postala njegova žena, s katero imata štiri otroke. Sodi med bogatejše teniške igralce, samo s turnirji je zaslužil več kot 62 milijonov ameriških dolarjev, med njegovimi sponzorji sta tudi Head (igra z njihovim loparjem) in švicarski proizvajalec ur Rado. Znan je po tem, da denar razdaja, blizu mu je dobrodelnost. Pa najsi gre za boj proti malariji ali raku. Ko je izvedel za rusko invazijo Ukrajine, se je prav tako odločil, da bo pomagal. »Več kot 7,5 milijona otrok je v nevarnosti in potrebnih pomoči. Za nameček je ogromno šol poškodovanih, za obnovo pa potrebujejo opremo in pohištvo,« je dejal Murray, ambasador Unicefa, in dodal, da bo ves denar, ki ga bo do konca leta zaslužil na turnirjih, daroval pomoči potrebnim otrokom. A pomoč vendarle potrebuje tudi sam. Predvsem si želi, da bo zdrav in bo lahko še naprej igral tenis. »Zadnja leta so me veliko spraševali, kako se počutim. Vedno sem odgovoril, da dobro. Potem pa se mi je praviloma zgodilo nekaj slabega,« je odkrit. Nazadnje januarja lani, ko so mu pred odhodom v Avstralijo povedali, da je pozitiven na covid-19. Mnogi pravijo, da bi se moral upokojiti, a sam ni takšnega mnenja, čeprav priznava, da je verjetnost, da bo znova osvojil Wimbledon, majhna. Da bi igral najboljši tenis svojega življenja, pa krvavo potrebuje dvoboje z najboljšimi. »Vesel sem, kako sem igral. Predvsem pa sem izvedel, kaj vse moram v svoji igri popraviti, da bom še boljši,« je dejal po treningu z Đokovićem pred turnirjem v Rimu. Njegova žena je prepričana, da bi se moral posvetiti zgolj družini, a se zaveda tudi ... »Njegovo telo ni samo njegovo. Gre za velik posel, katerega del so pokrovitelji, fizioterapevti, navijači,« priznava Kim, ki mu je četrtega otroka, deklico, rodila marca lani, zato se je odpovedal nastopu na turnirju v Dubaju. Starševstvo namreč oba jemljeta zelo resno. Biti dober oče in vrhunski teniški igralec hkrati pa seveda ni enostavno. Dokazati se mu ni treba več pred nikomur. Tudi zato večina meni, da bo kmalu prišel dan, ko bo dejal: »Dovolj mi je!«