Nekdanji čudežni deček tenisa Boris Becker, ki je pri 17 letih osupnil svet z zmago na sveti trati Wimbledona, je tistega aprila 2022 nenadoma postal zapornik, zaprt za rešetkami britanskega zapora Wandsworth. V zapor so ga odpeljali neposredno s sodišča, kjer so mu izrekli dveinpolletno zaporno kazen zaradi oškodovanja upnikov v osebnem stečaju. Kot je zapisal v knjigi, je tisto prvo noč sedel v temi, le nekaj kilometrov stran od igrišča, kjer je ustvaril svojo zgodbo o športni legendi. Iz sosednjih celic je slišal krike, jokanje. »Spraševal sem se, ali se nekdo skuša ubiti, si škodovati ali je preprosto izgubil pamet. To je bila surova resničnost,« je v intervjuju ob izidu angleškega izvoda knjige knjige dejal novinarjem Guardiana. Tri noči, preden je smel govoriti z zaporniki, ki pomagajo novincem, so bile po njegovih besedah najdaljše v njegovem življenju: »To je bilo mučenje. Bil sem prepričan, da ne bom preživel. Kdor reče, da je zaporniško življenje lahko, laže. To je resna kazen.«
V zaporu Wandsworth so ga osamili, saj so se bali morebitnega izsiljevanja. Dvaindvajset ur na dan je bil brez stika z ljudmi. »Čas v zaporu je sovražnik. Ura se vleče kot nikjer drugje,« se spominja. Pozneje so ga preselili v zapor Huntercombe, kjer je preživel večino kazni. Tam je spoznal paznika Andyja Smalla – moža, ki ga je nepričakovano usmeril v stoicizem. Sprva iz radovednosti, nato iz nuje je Becker začel prebirati starodavne filozofe in v njihovih načelih našel orodje za preživetje. »Nekega dne me je Andy vprašal, zakaj ne bi tega delil z drugimi.« In tako je nekdanji šampion postal mentor zapornikom: pripovedoval jim je o lastnih padcih, o zvezdniškem svetu, ki ga je zaslepil, in o ceni, ki jo je za to plačal. V zaporniškem mikrokozmosu, kjer je življenje pogosto negotovo, so prav ti pogovori pomenili stik s človeškostjo: »Če želiš resnično rehabilitacijo, se moraš najprej pogledati v ogledalo. Nihče ti ne more pomagati, če si sam ne priznaš odgovornosti.«
Torta za 55. rojstni dan
Becker pa v zaporu ni doživel le mračnih zgodb. Za njegov 55. rojstni dan so mu sozaporniki spekli tri torte s pomočjo grelnikov za vodo. »Do danes ne vem, kako jim je uspelo. A to je bil eden najbolj ganljivih rojstnih dni mojega življenja. V svetu, kjer pričakuješ torto od družine ali v restavraciji, sem jo tokrat prejel od ljudi, ki so imeli manj od mene, a so mi dali več kot mnogi zunaj na svobodi,« je opisal.
Poleti 2022 je v celici spremljal teniške dvoboje v Wimbledonu na majhnem televizorju. Ko se je njegov nekdanji varovanec Novak Đoković, katerega trener je bil dolga leta, prebijal do finala, je Becker svojim sojetnikom razlagal vsako točko, vsako potezo. In počasi so začeli navijati z njim. V nedeljo, ko je Đoković premagal Nicka Kyrgiosa, je Becker vstal in dvignil roke, kot da je na osrednjem igrišču sam. V istem trenutku je ves trakt eksplodiral v navdušenju – deset minut neprekinjenega udarjanja po vratih, stenah, kovinskih površinah. »Jokal sem. Ne zaradi zmage, ampak ker sem videl, da so razumeli, da je to del mene, ki ga zapor ni mogel vzeti.«
Te dni dobil hčerko
Po prestani kazni se je nekdanji teniški as skupaj s soprogo Lilian de Carvalho Monteiro preselil v Italijo. Lilian je spoznal v najtežjem obdobju svojega življenja, ko je bil tik pred finančnim propadom in med ločitvijo. »Bila je z mano, ko mnogi drugi niso bili. Brez nje ne bi sedel tukaj,« je prepričan. Odplačal je vse dolgove, pred tedni je par dobil prvega skupnega otroka, hčerko Zoë Vittorio. Oseminpetdesetletni Becker pravi, da končno razume, kaj pomeni resnična druga priložnost: »Včasih se moram uščipniti. Zdaj imam priložnost, da vse postavim na novo – in tega ne bom zapravil.«
