Novak Đoković je včeraj že opravil artroskopijo kolena, ki si ga je poškodoval v ponedeljek na dvoboju osmine finala proti Argentincu Franciscu Cerundolu. Najboljši igralec sveta je bil primoran predati dvoboj četrtfinala proti Norvežanu Casperju Ruudu. Srbski teniški igralec je imel v ponedeljek na igrišču veliko težav. Večkrat mu je spodrsnilo, česar pri njem nismo vajeni, nekajkrat je tudi padel. Da igrišče ni v najboljšem stanju, je sodniku zaupal že po dvajsetih minutah ogrevanja na igrišču Philippa Chatrierja, tudi med dvobojem je poklical nadzornika. »Nevarno je, zelo drsi,« je tarnal Novak Đoković, ki si je nato med dvobojem poškodoval meniskus in moral kljub zmagi končati nastope na turnirju.
»Ne kažem s prstom na nikogar. Očitno ljudje, ki ne igrajo tenisa, vedo bolje kot mi na igrišču, kakšno je stanje,« je v ponedeljek na novinarski konferenci vrelo iz 24-kratnega zmagovalca turnirjev največje četverice. »Ne vem, kaj so delali, ampak na igrišču ni bilo peska. Zelo je drselo. Zavedam se, da je moje premikanje zelo agresivno in mi zato večkrat spodrsne. Ampak to danes je bilo prevečkrat, bilo je nenormalno. Želel sem si le, da bi ob vsaki menjavi pometli igrišče,« je še nadaljeval številka ena svetovnega tenisa, kljub temu pa zaključil v spoštljivem tonu. »Zavedam se, da so pogoji letos resnično težki. Veliko je bilo dežja, temperature so nizke. Zagotovo se to nekje mora poznati. Verjamem, da se oskrbovalci igrišč trudijo po najboljših močeh, a igrišče je bilo nevarno.«
Lahko se pritožiš, kaj več pa ne
Kakšno moč imajo teniški igralci pri zagotavljanju ustreznih pogojev na igriščih, smo preverili pri nekdanjem najboljšem slovenskem teniškem igralcu Aljažu Bedenetu. »Če so razmere resnično katastrofalne, vidijo organizatorji sami. Če pa gre le za to, da je igrišče nekoliko bolj spolzko, se lahko pritožiš, a zabava mora iti dalje,« je razložil nekdanji 43. lopar sveta in dodal, da igralci prav veliko besede nimajo. Številne analize kažejo, da so letošnja igrišča v Parizu slabše pripravljena kot v preteklih letih, žogice se po servisu odbijejo tudi meter nižje, kot so se v preteklih letih. »Letos nisem v Parizu, a kot je videti, so pogoji zelo zahtevni. Nizke temperature in veliko dežja zagotovo vplivajo na igrišče. A glavna razlika se je zgodila že pred leti, ko so organizatorji zamenjali žogice. Hitrost igre se je tedaj izrazito upočasnila,« vplive našteva Ljubljančan.
»Tudi sam sem v karieri doživel, da sem si poškodoval zadnjo stegensko mišico zaradi slabega igrišča v Riu de Janeiru. Vso kariero sem imel težave zaradi tega. Tudi letos v Parizu je igrišče morda pripomoglo k poškodbi Đokovića, gotovo pa ne pomagajo niti dvoboji, ki se zavlečejo pozno v noč,« je s prstom pokazal na drugo perečo temo letošnjega Rolada Garrosa. »Ritem tekmovalca se povsem uniči. Vsi smo navajeni vstajati ob določenem času. Če greš v posteljo ob peti uri zjutraj, je težko spati osem ur, kolikor potrebuješ za regeneracijo. Igrati naslednji dan je nemogoče oziroma tvegaš poškodbe,« je bil zelo zgovoren Aljaž Bedene.
Nova generacija ga ne prepriča povsem
Nekdaj prvi slovenski lopar se je ob koncu pogovora dotaknil še trenutnega stanja svetovnega in slovenskega tenisa. Jutri se bosta v polfinalu pomerila nova teniška zvednika Jannik Sinner in Carlos Alcaraz, ki dajeta svetlo luč tenisu v času, ko kariero končujejo ali so že končali veliki trije Roger Federer, Novak Đokovič in Rafael Nadal, s katerimi se je meril tudi Bedene.
»Alcaraz in Sinner sta trenutno boljša od ostalih, igrata na višjem nivoju. Všeč mi je predvsem Španec, ki igra zelo raznoliko, Italijan ima večinoma le 'bombe' z obeh strani. Vseeno pa mislim, da tenis takšnega nivoja, kot je bil v teh zadnjih dvajsetih letih, ne bo več dosegel. Bil je zelo velik užitek igrati proti velikim trem,« je iskren danes 35-letni nekdanji igralec, ki se je leta 2022 v Parizu meril tudi proti Đokoviću v tretjem krogu. »Izjemno lepi spomini. Lahko bi imel tudi več sreče z žrebom, da ne bi naletel nanj in imel bi več možnosti za še kakšno stopničko višje. Zagotovo pa gre za dvoboj, ki ostaja v lepem spominu.« Žal od konca njegove kariere ni Slovenca, ki bi nastopal na najvišji ravni. »Žal ne vidim nikogar, ki bi to lahko spremenil v naslednjih letih. Zelo težko je, ker ko prideš med najboljših 200 ali 100, potrebuješ igralca za trening, ki je na enakem ali višjem nivoju. Tega v Sloveniji ni. Zelo rad pomagam, če lahko, a žal imamo veliko luknjo in ne vidim možnosti, da bi se naša zgodba, ko smo bili štirje med 100, lahko ponovila,« je s črnimi mislimi zaključil pogovor o slovenski moški teniški prihodnosti.
