Čeprav je sezona šele na dobri polovici, nam lahko najprej na kratko opišete njen dosedanji potek?

Uvod v Lillehammerju je bil za nas slab in smo se takoj vprašali, kaj smo delali narobe. A v nadaljevanju sem sam dosegal boljše rezultate kot v preteklosti in sploh ni bilo tako, kot je prikazovala javnost. Morda so nam manjkali le tisti res vrhunski rezultati, ker je imel Anže (Lanišek, po. p.) malce slabši uvod kot v preteklih letih. Potem pa je prišla novoletna turneja, ko nam res ni šlo. Po koncu prvega vrhunca pa je tudi konkurenca nekoliko popustila, predvsem Nemci, tako da smo zdaj tudi mi lahko ujeli priključek.

V ekipi in tudi predvsem vi sami imate novoletno turnejo že nekaj let za veliki cilj, a tam nikakor ne gre. Že veste, zakaj?

To je tudi za nas vprašanje za milijon evrov. Možno je tudi, da imamo vsi preveliko željo. A nekako je tako, da je tudi vsa konkurenca zelo osredotočena na ta prestižni vrhunec sezone. Vsi pridejo tja vrhunsko pripravljeni in tudi oprema najboljših je tako dodelana, da Slovenci lahko le capljamo v ozadju in ne ujamemo stika z vrhom. Potem pa so še vse skakalnice izjemno zahtevne, predvsem tista v Oberstdorfu. Če tam nisi stoodstoten, takoj izgubiš boj za vrhunsko uvrstitev in je tudi nadaljevanje turneje težje. V Oberstdorfu je vedno zelo težka tekma in za nas ostaja ena velika uganka.

Prav zanimivo vas je opazovati, kako drugače ste razpoloženi, ko omenjate Oberstdorf – tisto skakalnico pod Senčno goro in  letalnico Heinija Klopferja. Kdaj v vašem telesu pride do te spremembe?

V letošnji sezoni je bila glava že v ponedeljek, ko smo se vrnili iz Zakopan, povsem osredotočena na vikend poletov. Točno sem vedel, kaj si želim na letalnici v Oberstdorfu. Vse sem naredil za ta cilj. Prilagodil sem opremo, bil ves čas osredotočen in ničesar nisem prepuščal naključju.

Pri vas so opazne neverjetne razlike med nastopi na letalnicah in ostalih skakalnicah. Od kod takšna razlika?

Na letalnicah se kot tekmovalec, vsaj jaz, veliko manj obremenjuješ z rezultatom in drugimi podatki. Nekako ni pomembno toliko, kakšno hitrost imaš, kakšen je veter. Predvsem prvi polet na letalnici je zelo zahteven, saj je prisotnega kar nekaj strahu in dodatnega adrenalina. Vedno se borim s samim seboj, da grem preko sebe in si upam narediti tisto, kar je treba. Glava je tako osredotočena zgolj na izvedbo in ne na rezultat.

Koliko vam pomeni ta zmaga v Oberstdorfu? Od zunaj se namreč zdi, da ste tekmovalec, ki najbolj potrebuje rezultatsko  potrditev.

Po tistem začetku v Lillehammerju sem imel kar nekaj vprašanj, potem pa je v Ruki s prvim skokom vse steklo. Dobil sem občutek, da sem lahko zraven, a sem drugi dan ostal zunaj finala. Namesto koraka naprej sem naredil dva nazaj. Pojavilo se je veliko dvomov in prepričan sem, da če bi bil tam na stopničkah, bi se sezona odvila povsem drugače. Sam potrebujem rezultat, da sem na odru za zmagovalce, in zdaj bo sezona v nadaljevanju zagotovo lažja.

V preteklih letih ste te kančke dvoma lažje premagali. Je bila to zasluga Petra Prevca, ki je bil vaš sostanovalec v hotelskih sobah in vam je dajal nasvete?

Zagotovo se odsotnost takšnega asa pozna vsem v ekipi. Njemu je ves čas izjemno šlo za uspeh. Tak človek da energijo celotni ekipi. Peter se nikoli ni predal, četudi so bili rezultati kdaj slabši. Vedno se je gnal naprej, iskal je rešitve pri skokih in opremi, s tem pa za seboj vlekel celotno ekipo. Name osebno je zagotovo veliko vplival.

Veliko omenjate skakalno opremo. Zelo neposredni ste bili tudi v Oberstdorfu takoj po tekmi, ko sta bila diskvalificirana Anže Lanišek in Lovro Kos in ste dejali, da je to sramota za šport. Kaj se v smučarskih skokih da storiti, da do teh polemik ne bi prihajalo?

Ni mi nerodno na glas povedati, kar si mislim, in vem, da jih kar nekaj misli podobno. Dejstvo je, da vsi skakalci hodimo po robu. Tudi sam imam kdaj na sebi prevelik dres, a zadnjič je bilo zelo veliko sumljivega. Predvsem na poletih smo vsi Slovenci na sebi imeli manjše drese, ker prevelik lahko tudi škoduje. Nato sva prvi dan dva skočila na oder za zmagovalce in dan kasneje sta dva Slovenca diskvalificirana. Vse skupaj je zelo žalostno. Ne vemo, kaj se dogaja, a zagotovo je nekaj v ozadju. Zavedati se moramo, da je v skokih Nemčija po vložku najmočnejša država in je naš šport na tej ravni večinoma zaradi njih. Imajo zelo močno smučarsko zvezo, Slovenci lahko le capljamo za njimi, in tako se tudi pri kontroli opreme drugače gleda na nas.

Pred vami je to sezono tudi še svetovno prvenstvo, kjer boste branili naslov svetovnega prvaka. Je bil tudi ta naziv del bremena na začetku sezone, da ni vse steklo po željah?

To ni bilo nobeno breme, saj gre zgolj za eno tekmo v sezoni in ni nobenega razloga, da bi to vplivalo na celotno sezono. Ko pride na vrsto velika tekma, veliko tekmovalcev pregori v veliki želji. Na eni tekmi se lahko veliko stvari zalomi ali pa odpre. Izjemno lepo bo nositi številko branilca naslova prvaka, je pa tam že po prvi seriji jasno, kdo se bo lahko tudi na koncu boril za kolajne.

Pred sezono vas je v pogovoru za Dnevnik tudi Martin Schmitt izpostavil kot kandidata za veliki kristalni globus, vi pa tega v svoji karieri nikoli ne omenjate in vedno raje izpostavljate le posamezne tekme. Zakaj?

V svetovnem pokalu ima kakih 30, 40 tekmovalcev visoke želje. Zato nočem napovedovati ne vem česa, ker vsi vemo, da so na koncu to lahko le prazne besede. Po drugi strani pa, ko imam občutek, da lahko nekaj dosežem, mi to ni težko povedati.

Po vikendu v Oberstdorfu ste nekako že nakazali svoj naslednji cilj. S svetovnim prvenstvom v poletih še nimate povsem  poravnanih računov, kajne?

Prihodnje leto je svetovno prvenstvo v poletih v Oberstdorfu. Vsako leto sem se od tam vrnil domov z zmago, na svetovnih prvenstvih v poletih pa imam do zdaj bronasto in srebrno kolajno, manjka pa še zlata, in mislim, da je napočil čas zanjo.

So vaši uspehi na letalnicah povezani tudi s tem, da ste velik adrenalinski navdušenec? Poleti se namreč veliko sproščate na motorju, tako tistem za motokros kot cestnem.

Zadnja tri leta večinoma vozim cestni motor in hodim na piste. Poleti rad delam veliko različnih stvari, da glava ni polna samo skokov.

Vam morda ta odklop manjka med zimo ali imate tudi kakšen drugačen hobi?

Pozimi ni časa niti energije, da bi se usedel na motor, zato je to sprostitev za poletje. V času sezone občasno le s prijatelji igramo padel, da se malce odklopi glava.

Vaš osebni rekord je 245 metrov, koliko pa ste se najhitreje peljali z motorjem?

Točnega podatka ne vem, a je bilo malce čez 280 kilometrov na uro.

Za konec še vprašanje o stanju duha v ekipi. Tudi vaše izjave leta 2020 so pripomogle do takratne menjave selektorja Gorazda Bertonclja. Letos na kaj takega tudi ob slabših rezultatih niste namigovali. Ste zadovoljni z delom?

V ekipi trenutno vsi zelo držimo skupaj. Vsi se zavedamo, kaj vse smo že dosegli skupaj, in ni razlogov, da ne bi še naprej. Vsi so videli krizo, a je ni bilo. Včasih je le javnosti težko dopovedati, da je tudi peto ali deseto mesto vrhunski rezultat. Mi, ki s tem živimo, pa to dobro vemo.