Kapetan ekipe je tudi tokrat 37-letni Tine Urnaut, ki je v tej vlogi že vse od evropskega prvenstva leta 2009 v Izmirju. S slovensko reprezentanco je osvojil tri srebrne in bronasto kolajno na evropskih prvenstvih, na svetovnem prvenstvu je njegova najboljša uvrstitev četrto mesto, lani pa je igral tudi na olimpijskih igrah v Parizu.
Že pred odhodom na Japonsko ste dejali, da vas zanima le prva tekma, nato druga, tretja … Ali ostajate pri tem razmišljanju?
To se ni prav nič spremenilo. Vem, da se v intervjujih že ponavljam in vas morda že dolgočasi, da je moj odgovor vedno enak. Ampak resnično, edino, kar je pred začetkom svetovnega prvenstva pomembno, je kakovost naše igre.
Kako pa bi ocenili raven igre reprezentance pred začetkom prvenstva?
Pred odhodom na Japonsko še ni bila na dovolj visoki ravni, zato smo morali izkoristiti vsak trening, vsako pripravljalno tekmo, ki smo jo imeli. Tudi fizično stanje v ekipi ni bilo najboljše, tako da smo morali razmišljati o številnih zadevah. Če pripravljalni tekmi v Osaki in prva na Filipinih proti Iranu niso bile najboljše, smo proti Argentini že pokazali igro in pristop, ki si ga želimo ponoviti tudi na tekmi s Čilom. Od te tekme naprej se bomo morali bojevati za vsako točko in narediti vse, da bi zmagali. Ali nam bo to dovoljevala kakovost igre, pa bomo šele videli.
Kje je največ rezerv v igri slovenske reprezentance?
V ritmu tekem, saj nas je nekaj, ki nismo ves čas igrali v ligi narodov, nekateri pa sploh nobene tekme. Lani recimo Italijani niso šli v polni zasedbi na zadnji turnir lige narodov, prav tako ne na zaključni turnir. Vzeli so si nekaj več odmora, zaradi česar so padli iz ritma, kar se je potem poznalo na olimpijskih igrah. Razlika je, če si vse poletje v polnem ritmu ali pa se reprezentanci pridružiš mesec pred začetkom velikega tekmovanja. Seveda skušaš v tem času vse narediti, vendar je včasih preprosto premalo časa, da bi nadoknadil vse, kar si zamudil.
Kako pa napreduje igra v novem, hitrejšem sistemu, ki ga želite
uveljaviti?
Novi sistem igre zahteva svoj čas. Podajalca Planinšič in Najdič sta imela recimo na voljo dva meseca več kot Ropret. Na trenutke delujemo odlično, vprašanje pa je, kako dolgi so ti trenutki, ko igraš proti kakovostnemu nasprotniku. Dovolj je, da dve, tri minute nismo na želeni ravni, pa se niz obrne in potem je težko uloviti nasprotnika, ko ti pobegne. Drugače pa je prostor za napredek še v učinkovitosti napada, tudi pri servisu in sprejemu.
Vam je ustrezalo, da ste že tako zgodaj zapustili Slovenijo?
Mislim, da je bila to pravilna odločitev. Tako smo se lažje prilagodili časovni razliki, saj je med Japonsko in Filipini samo ena ura. Druga prednost je bila, da smo odigrali dve pripravljalni tekmi z ekipo, ki igra hitro in tehnično zelo dobro odbojko. Verjamem, da nam je to koristilo.
Večino pripravljalnega obdobja ste imeli težave s poškodbo. Za kaj je šlo?
Z Rokom Možičem sva se na enem od treningov še v času lige narodov zaletela in od takrat imam težave z vratom. Zato na večini tekem tudi nisem igral in tudi zdaj me občasno še boli. Kljub temu bom skušal pomagati ekipi in upam, da bo do prve tekme vse v redu.
Drugo težavo predstavlja Možičeva poškodba, zaradi katere je moral ostati doma.
Seveda to pomeni določene težave, toda v hitrejšem sistemu igre ni prevelikih razlik za podajalca. Blok je bolj razbremenjen, napad pa lahko poteka učinkoviteje, tako da ni ključno, kdo stoji na igrišču. S tem smo kot ekipa dobili določeno prednost, ki je prej morda nismo imeli. Upam, da bomo postali tako konstantni, da bo vseeno, kdo bo igral.
Koliko se bo poznala njegova
odsotnost?
Za nas je vsak igralec pomemben, saj nimamo tako velike izbire kot recimo Poljaki. Vsekakor bi si želel, da bi bil Rok z nami, a ne glede na njegovo odsotnost sem prepričan, da bo vsak dal vse od sebe. Pomembno bo, da zaupamo drug drugemu in igramo kakovostno odbojko, ne glede na to, kdo je na igrišču.
Mlajši igralci, ki so v ligi narodov dobili veliko priložnosti, so se izkazali, toda svetovno prvenstvo vendarle terja večjo odgovornost. Ali so se z njo pripravljeni soočiti?
Na trenutke vsi skupaj delujemo odlično, na trenutke malo manj, zato bo treba iskati konstantnost, ki jo lahko gradiš le na treningih in tekmah. Za to je potreben čas. Že na začetku priprav sem dejal, da imamo veliko mladih, nadarjenih igralcev, ki lahko postanejo vrhunski. Upam, da bodo izkoristili priložnost, ko jo bodo dobili. Prepričan sem, da lahko s komer koli od teh fantov premagamo katero koli ekipo na prvenstvu. Vprašanje je le, ali bo kakovost tistih, ki bodo na igrišču, dovolj dobra, da zmagamo. Predvsem pa nikoli ne smemo skloniti glave ali obupati.
Vendar so izkušnje pogosto
pomembne na velikih tekmovanjih. Kako gledate na to pri mladih igralcih?
Sam ne razmišljam tako. Tisti, ki je na svetovnem prvenstvu, zagotovo ima kakovost, drugače ga ne bi bilo tu. Vsi ti novinci imajo že toliko treningov z nami, da razumejo, kaj morajo delati na igrišču. Natančno vedo, da je glavni cilj čim prej priboriti servis, ko nasprotnik močno servira. Tu ne gre za izkušnje, ampak veščine, ki jih že vsi imajo. Ko pa nekdo udari po žogi s 130 do 150 kilometri na uro, to ni enostavno, in takrat stopi v ospredje kakovost, h kateri težimo.
Uvodna tekma svetovnega prvenstva bo s Čilom, ki je na papirju najslabša ekipa, nato pa bosta sledili odločilni tekmi za uvrstitev v osmino finala z Bolgarijo in Nemčijo. Vam takšna razporeditev ustreza?
Ker na to nismo imeli vpliva, je to težko komentirati. Kako dobro bo to za nas, bomo šele videli. Upam, da se bo vse skupaj dobro izteklo. Verjamem, da smo v zadnjem obdobju stopnjevali kakovost igre in da bomo med prvenstvom s tekme na tekmo kazali boljšo predstavo.
Koga vidite v najožjem krogu kandidatov za kolajne?
Pred lanskimi olimpijskimi igrami je Andrea Giani dejal, da so na voljo le tri kolajne, kandidatov pa je vsaj devet. Nekaj podobnega ali še kakšno reprezentanco več lahko pričakujemo tudi na Filipinih. Sem zagotovo sodijo Brazilija, ZDA, Italija, Poljska, Francija, Japonska … Potem so tu še ekipe, ki bodo prišle zelo motivirane, telesno odlično pripravljene in kdor bo v danem trenutku igral najboljšo odbojko, bo prišel do kolajne.
Kje vidite Slovenijo med ekipami,
ki se lahko potegujejo za kolajne,
in s katero uvrstitvijo bi bili vi
osebno zadovoljni?
Vsekakor tudi naša reprezentanca sodi med tistih deset ekip, ki se lahko potegujejo za kolajne. Najbolj zadovoljen bom, če bomo igrali svojo najboljšo odbojko, in to tako dolgo, kot je mogoče. Dlje ko jo bomo igrali, več možnosti bomo imeli za visoko uvrstitev. Če ne bomo igrali na takšni ravni, na koncu zagotovo ne bo razloga za zadovoljstvo. Vesel bom, če bomo zmagovali, toda po drugi strani je za kakršne koli napovedi vseeno prezgodaj. Najprej moramo igrati s Čilom, potem z Bolgarijo in na koncu še z Nemčijo, osnovni cilj pa je osmina finala. Od tam dalje se bo prvenstvo začelo znova.
Prvič bo svetovno prvenstvo na
Filipinih, kjer ste že igrali v ligi narodov in bili dobro sprejeti. Bi lahko rekli, da boste na neki način igrali doma?
Filipinci zelo radi gledajo odbojko in v ligi narodov je bilo na vseh tekmah veliko gledalcev, čeprav njihova reprezentanca ni igrala. Verjamem, da bo podobno tudi na svetovnem prvenstvu. Res je, da so nas zelo lepo sprejeli, vendar se to s Stožicami ne da primerjati. Upam pa, da bomo s tribun imeli tako podporo, da se bomo počutili vsaj malo kot doma.
