Po skoraj devetih letih se vračate v Tivoli. Kaj vam najprej pride na misel, ko se spomnite na to dvorano?

Ker z reprezentanco v Tivoliju ne igramo, sem kot gost proti ACH igral za kamniško ekipo. Moja zadnja tekma v tivolski dvorani je bila finale končnice državnega prvenstva, ki smo ga izgubili. Vesel sem, da bom spet lahko igral pred domačimi navijači, resda v dresu tujega kluba. Upam, da bo dvorana polna in da bo podobno vzdušje kot na tekmah reprezentance v Stožicah.

Ali bi lahko rekli, da so bili Ljubljančani vaš najljubši nasprotnik v slovenski ligi?

Zagotovo, kajti že takrat so bili najmočnejši, kar so še vedno, pa tudi v Evropi so edina slovenska ekipa, ki je sposobna priti do odmevnejših izidov. Čeprav so bili večinoma boljši od nas, je bilo vedno lepo igrati proti njim in se boriti za naslov državnega ali pokalnega prvaka.

Zanimivo je, da ste eden redkih reprezentantov, ki ni nikoli igral za serijske slovenske državne prvake.

Mislim, da sem bil eden prvih, ki je šel v tujino, ne da bi pred tem igral za ACH Volley. V zadnjem obdobju je teh igralcev več, ampak vendarle to samo govori o tem, kaj ACH Volley pomeni v slovenski odbojki.

Koliko poznate letošnjo ekipo ACH Volleyja?

Njegove tekme v ligi prvakov sem spremljal, kolikor mi je čas dopuščal. Mislim, da sem gledal dve, tri njegove tekme, v slovenski ligi pa bolj ali manj ne. Toda ne glede na to dobro poznam večino igralcev, saj so v njej zdajšnji ali nekdanji reprezentanti, z nekaterimi pa sem bil tudi soigralec v Calcitu Volleyju.

Čeprav v letošnji sezoni niste igrali v ligi prvakov, lani je bila vaša ekipa v njej tretja, boste proti Ljubljančanom v vlogi favorita.

Ziraat Bankasi je klub, ki je že leta odlično organiziran in vedno z odličnimi igralci. Tudi letos imam zelo močno ekipo. V njej sta recimo tudi Trevor Clevenot, ki je bil s Francijo dvakrat olimpijski prvak, in Američan Matthew Anderson, ki je z ameriško reprezentanco osvajal kolajne na vseh največjih tekmovanjih, s Kazanom pa je bil petkrat evropski prvak. Tu so še najboljši turški igralci, tako da gre resnično za vrhunsko ekipo in tudi sam menim, da bomo že v Ljubljani favoriti.

Verjetno tudi cilji vaše ekipe v pokalu CEV segajo zelo visoko.

Zagotovo, čeprav so v pokalu CEV ekipe, ki bi krojile sam vrh tudi v ligi prvakov. Poleg naše ekipe je tu še Itas Trentino, lanskoletni zmagovalec lige prvakov, pa poljska Resovia. Gre za zelo težko tekmovanje, še zlasti zato, ker so se nam v četrtfinalu pridružile še ekipe iz lige prvakov.

V turškem prvenstvu ste že igrali pred petimi leti, celo v istem mestu, le da za Halbank. Ali je med kluboma kakšna razlika?

V Halbanku sem bil v covidnem letu, tako da prvenstva niti nismo odigrali do konca. Za oba kluba lahko rečem, da sta, kar se organizacije in drugih stvari tiče, vrhunska. Vseeno pa mislim, da je Ziraat še stopničko višje. V karieri sem igral za številne klube, vendar nikjer za igralce in njihove družine ni bilo bolje poskrbljeno. Klub ima veliko povezav, finančno je močan, tako da nam nič ne manjka. Ob tem imamo svojo dvorano, svoj fitnes, številne fizioterapevte, zdravnike, poskrbljeno je za prehrano … Na tekme letimo vedno v najvišjem razredu, nastanjeni smo v najboljših hotelih, in to vsak v svoji sobi, kar do zdaj ni bila praksa v nobenem klubu, prav tako ne v reprezentanci.

Lani ste imeli za seboj eno boljših sezon, saj ste bili izbrani za najboljšega slovenskega igralca, prav tako ste bili med desetimi najboljšimi odbojkarji sveta.

Če na sezono gledam z individualnega vidika, se strinjam z vami. Dejansko je bila to sezona, ki sem jo odigral na visoki ravni, najbolj pa sem zadovoljen, da med njo ni bilo nihanj. Veseli me, da sem po uspešni klubski sezoni, ko smo z Olympiacosom osvojili obe grški lovoriki, visoko raven igre ohranil tudi skozi vso ligo narodov, pa tudi na olimpijskih igrah.

Toda po drugi strani bi lahko rekli, da je bila to tudi sezona, ki je pustila največ grenkega priokusa, če izpostavimo poraz s Poljsko v četrtfinalu olimpijskega turnirja?

Seveda ta poraz še vedno boli, toda po drugi strani je bilo to leto, v katerem smo uresničili svoje otroške sanje in prvič zaigrali na olimpijskih igrah. V Pariz smo prišli v zelo dobri formi, kar smo tudi potrdili s prvim mestom v svoji skupini. Med drugim smo premagali tudi Francijo, ki je pozneje postala olimpijski prvak. Žal se nam na koncu ni izšlo, da bi se vmešali v boj za kolajne. Zagotovo bo ta tekma ostala v grenkem spominu, dejstvo je, da je bil to eden najtežjih porazov v naši karieri, toda če potegnemo črto, si nimamo česa očitati. Upam, da se tu naša zgodba ni končala.

Slovenska reprezentanca je zdaj pred novimi izzivi, vendar brez selektorja. Kakšen je vaš pogled na to, da se vodstvo zveze z Gheorghejem Cretujem ni dogovorilo za nadaljnje sodelovanje?

Cretu je reprezentanco prevzel v zelo težkem trenutku, ko je zamenjal Marka Lebedewa, in je v zelo kratkem času ekipo spravil v prave tirnice. V naslednjih dveh sezonah je skupaj z nami dosegel cilj in samo hvaležni smo mu lahko za vse, kar nam je dal. Sodelovanje z njim je bilo odlično z vseh vidikov, tako na igrišču kot zunaj njega in veliko smo se lahko naučili od njega. Vemo pa, kakšen je šport, o čemer smo se lahko prepričali v minulih dneh, ko so Dončića čez noč iz Dallasa prodali v Los Angeles. Verjamem, da tisti, ki so odgovorni za to, kdo bo naš selektor, vedo, kaj je dobro za prihodnost slovenske reprezentance.

Kakšnega selektorja slovenska reprezentanca v bližnji prihodnosti najbolj potrebuje? Trenerja s taktično vizijo, dobrega motivatorja ali nekoga, ki bi znal postopno uvajati mlajše igralce?

Že Cretu je vedno na priprave povabil mlade igralce, nekateri od njih so že igrali v ligi narodov ali na olimpijskih igrah. Mislim, da je bilo zanje zelo pomembno, da so se spoznali z načinom dela v reprezentanci, kako poteka življenje v njej in bodo, ko se bodo nekateri od nje poslovili, pripravljeni na to, kaj jih čaka. Ne vem, kateri od trenerjev je v igri, vem pa, da potrebujemo človeka, ki bo, kot ste že sami dejali, vse troje. Pomembno bo tudi, da nas bo znal, če se izrazim po domače, držati »na verigi«, da bo strog, ker vem, da to potrebujemo. Red, delo in disciplina so tri najpomembnejše stvari.

V letošnji reprezentančni sezoni bosta dva vrhunca, svetovna liga in svetovno prvenstvo na Filipinih.

Veseli me, da bo svetovno prvenstvo v Manili, kjer je bilo vedno lepo igrati. Na tekmah svetovne lige so bile dvorane vedno polne, prav tako ljudje čakajo pred hoteli, na ulicah, da bi dobili avtogram ali se fotografirali z igralci. Kar se skupine tiče, je dejstvo, da nam ne bo lahko. Vse tekmece bomo morali spoštovati, tudi Čile, ki je na papirju najslabša ekipa. Veliko bo odvisno tudi od tega, v kakšni zasedbi bomo mi, v kakšni Nemci, ki naj bi prav tako pomlajevali reprezentanco, medtem ko so Bolgari v zadnjih letih to v veliki meri že storili.