V olimpijsko sezono, na katero se je tako kot vsa zadnja leta pripravljal samostojno, vstopa kot prvi adut slovenske reprezentance. Na uvodnem prizorišču svetovnega pokala v Östersundu ga konec tedna čakata štafetni tekmi, prihodnji teden pa še individualna preizkušnja na 20 kilometrov, sprint in zasledovanje. Zanj bo to že dvajseta sezona v svetovnem pokalu.
Že nekaj sezon se na zimo pripravljate samostojno, kar zahteva veliko samodiscipline. Kako vam uspe ohranjati motivacijo in nadzor nad treningi, ko ste prepuščeni sami sebi?
Načeloma je tako, če si motiviran in veš, zakaj to počneš, ne potrebuješ nikogar, da bi te priganjal. Kvečjemu je večja nevarnost, da ko sam načrtuješ treninge, nekje pretiravaš, in namesto da bi naredil stopnico navzgor, greš nevede stopnico navzdol. Tu je treba ostati premišljen, in tudi ko narediš načrt, moraš biti ves čas pozoren, ali je dejansko treba kje iti čez sebe ali pa je bolje stopiti korak nazaj, počakati in nato nadaljevati.
V nasprotju s preostalim delom reprezentance niste opravili višinskih priprav. Zakaj ste se odločili za drugačen pristop?
Že lani, čeprav je bilo svetovno prvenstvo v Lenzerheideju prav tako na višini, nisem šel na višinske priprave, pa nisem imel težav. Ker s treningom na višini nimam toliko izkušenj in znanja, nisem hotel tvegati in sem se držal svojih preizkušenih metod, čeprav sem dodal nekaj novosti. Največja pomanjkljivost lani je bil tek in upam, da se mi je s treningi v pripravljalnem obdobju uspelo približati vodilnim in da bom imel še večjo možnost za stopničke, ki so seveda želja na vsaki tekmi.
Na zadnjih snežnih pripravah v Obertilliachu ste se spet pridružili ekipi in opravili dve pregledni tekmi. Ste iz teh nastopov potegnili kakšne konkretne zaključke?
Težko je potegniti kakšne konkretne zaključke, saj smo tekli s smučmi za trening, medtem ko so imele nekatere reprezentance izbirne tekme za svetovni pokal. Namen je bil predvsem začutiti tekmovalni ritem in ponovno iti skozi celoten proces, od nastrelitve do starta. Ključno je pravilno razporejanje moči: če začneš prehitro, ti na koncu zmanjka energije. Včasih pa lahko močan začetek tekmecem že v prvem krogu pokaže, da si dobro pripravljen. Ni univerzalnega pravila.
Zakaj niste uporabili najboljših smuči?
Na progi je bil umetni sneg, navožen z deponij, in še pred tekmo je bilo veliko kamnov ter drugih predmetov, ki lahko poškodujejo smuči. Mi nimamo tako širokega nabora smuči, da bi za manj pomembno tekmo ali trening tvegali poškodbo najboljših parov. Nekdo, ki si mora šele zagotoviti mesto v ekipi, pa mora uporabiti najboljše smuči, ki jih ima.
Torej bodo šele tekme v Östersundu pokazale vašo trenutno pripravljenost?
Seveda, tam bomo vsi nastopili s svojimi najboljšimi smučmi in tam ne bo več taktiziranja.
Prva tekma svetovnega pokala bo štafeta. Kakšne so vaše želje?
Želja je, da že na prvi štafetni tekmi pokažemo, da sodimo v svetovni vrh, in se uvrstimo med najboljših šest. Mislim, da je to mogoče. Lani smo bili najboljši v Hochfilznu, ko smo bili četrti, a ne bo lahko, saj imajo prednost večje ekipe z večjim naborom vrhunskih tekmovalcev. Francozi so lani izgubili le eno štafetno tekmo in bodo tudi letos glavni kandidati za zmage, za njimi pa Norvežani, Nemci in Švedi, medtem ko se bomo ostale ekipe trudile mešati štrene na vrhu.
Kakšni pa so vaši cilji za preostanek sezone?
Želim si, da bi v celotni sezoni izboljšal lanske uvrstitve. Zmage sicer ne moreš izboljšati, lahko pa še dodaš kakšno. Želja je, da kariero zaključim z zmago več, kot jih imajo trenerji, ki so me trenirali. Ricco Gross, naš nekdanji trener, jih ima deset, sam pa sem pri devetih.
Kako pa gledate na konkurenco v tej sezoni ob odhodu Johanna Thingnesa Boeja in njegovega brat Tarjeia? Se odpira prostor za nove zvezdnike?
Šved Martin Ponsiluoma lani ni veliko zaostajal za Johannesom Thingnesom Boejem in bo letos vsekakor merilo glede teka. Čeprav je svetovni pokal osvojil Norvežan Sturla Holm Laegreid, mislim, da bo letos glavni kandidat za skupno zmago Francoz Eric Perrot. Ne bo pa edini. Morda je res čas za novega vodilnega tekmovalca, a vprašanje je, ali bo kdo sposoben serijsko zmagovati, kot so to počeli Johannes, Ole Einar Björndalen ali Raphael Poiree. Mislim, da bo minilo še nekaj časa, preden se bo pojavil nekdo s podobnim kultnim statusom.
V tej sezoni ne bo tekem na Pokljuki. Ali obstaja kakšno drugo prizorišče, ki vam še posebej ustreza?
Včasih imaš občutek, da ti kakšno prizorišče bolj ustreza, a bistvo vrhunskega športa je, da se znaš prilagoditi vsakemu. Komur to uspe, je zmagovalec. Kje tekmuješ in ali ti je proga všeč, ni najpomembnejše, saj nismo tam, da bi se zabavali, ampak da opravljamo resno delo. Smo profesionalci in se ne smemo ozirati na vreme, sneg ali mraz, temveč se moramo spopasti s pogoji, kakršni so tisti dan.
Vrhunec sezone bodo olimpijske igre v Anterselvi. Koliko se da načrtovati najboljšo formo prav za te tekme?
Če bo do takrat večina tekem na visoki ravni, bom potreboval manj vložka, da bom v Anterselvo prišel v vrhunski formi. Spremljati bo treba povprečje nastopov in oceniti, kje so še rezerve. Največ pozornosti bo treba posvetiti teku in streljanju, ki je zelo kompleksno. Tudi če zadeneš vse strele in hitrost streljanja ni dovolj velika, ne pridobiš veliko. Veliko bo odvisno od posamičnih tekem in prilagajanja strategije – ali streljati hitreje in tvegati kakšen zgrešen strel ali biti natančnejši in izgubiti nekaj sekund na strelišču. Mislim, da nas čaka zanimiva sezona.
Prizorišče olimpijskih iger dobro poznate. Česa se nadejate?
Čeprav tam še nisem zmagal, sem že stal na zmagovalnih stopničkah in dosegel nekaj zelo dobrih rezultatov. Proga v Anterselvi ni med najzahtevnejšimi in mi ustreza, tudi strelišče je prijazno dobrim strelcem. Ko mi na drugih prizoriščih ni šlo najbolje, sem tu dosegal dobre rezultate, zato si želim, da bi bila tudi na olimpijskih igrah podobna zgodba.
Vodstvo biatlonskih tekmovanj vsako leto uvaja novosti. Pred dobrim mesecem smo v Münchnu videli tekmo na rolkah. Kako gledate na smer, v katero se razvija biatlon?
Sam imam nekaj idej, kako bi biatlon lahko postal še bolj konkurenčen, ne vem pa, ali je to izvedljivo. Lahko bi na primer uvedli sistem ekip, podobno kot v kolesarstvu, kar bi prineslo dodatna finančna sredstva. A po drugi strani mislim, da gre biatlon v pravo smer. Tekma v Münchnu je pokazala, da so tudi tekme na rolkah lahko atraktivne in zahtevne. Takšne preizkušnje dokazujejo, da pomanjkanje snega ne more ustaviti biatlona in da ima šport med zimskimi disciplinami svetlo prihodnost. Po potrebi bi lahko biatlon celo vključili v poletne olimpijske igre.
Ste med najstarejšimi v biatlonski karavani. Ali mlajši tekmovalci upoštevajo vaše nasvete?
Na splošno ne toliko, saj si vsak želi slediti svoji poti in razviti svoj slog. Če me kdo vpraša za nasvet, mu ga vedno dam, a takih trenutkov ni veliko. Vsak tekmovalec mora predvsem sam spoznati, kaj mu najbolj ustreza.
Bo olimpijska sezona vaša zadnja?
Ni dokončno določeno, še ničesar nisem začrtal. Odločitev bo odvisna od počutja in motivacije, zagotovo pa bodo olimpijske igre v Anterselvi moj zadnji nastop na največji sceni.
