Od atletskih stez se je poslovila ena najboljših slovenskih sprinterk vseh časov Maja Mihalinec Zidar. Rojena pred 35 leti je imela šport zapisan v genih, saj sta bila mama in oče uspešna odbojkarja. Eden najlepših moštvenih športov je v Mozirju in okolici zelo priljubljen, zato ni čudno, da je vidno vlogo v slovenski odbojki igrala njena mlajša sestra Katja. Tudi Maja Mihalinec je igrala odbojko, a je v osmem razredu postala atletinja. »Moj talent je prepoznala učiteljica športne vzgoje Mira Janžovnik,« pripoveduje nekdaj najboljša slovenska atletinja, ki si je prestižni naziv priborila leta 2015.
Svoje največje uspehe je sprinterka Atletskega društva ŽAK dosegla pod vodstvom uveljavljenega strokovnjaka Srđana Đorđevića, ki mu je bila po koncu športne poti najbolj hvaležna za dolgo in uspešno športno pot. Kot se za dolga leta najboljšo slovensko sprinterko spodobi, je športno kariero končala z zmago. V nedeljo je na državnem prvenstvu postala prvakinja v teku na 200 metrov, v zadnjem teku kariere pa je dosegla čas 23,46. Odlična je bila tudi prvi dan prvenstva, ko je v najkrajši olimpijski disciplini s časom 11,59 zaostala le za Lucijo Potnik (11,52).
Uspešna s trdo voljo, disciplino in podporo najbližjih
»Dolgo sem se spraševala in razmišljala, kako končati kariero. Naj to storim že pred prihodom v cilj in pomaham v slovo? Ker pa sem dobila veliko spodbud v zadnjih dnevih in tudi sama videla, da lahko še vedno zelo dobro tečem, sem šla do konca in zmagala. V startnih blokih se nisem počutila nič drugače kot na prejšnjih tekmah, čeprav sem v nekaj zadnjih dneh kar precej prejokala,« je priznala po nastopu v Celju.
Pri 32 letih je Mozirjanka postala mama. Z možem, nekdanjim skakalcem v višino Luko Zidarjem, sta povila hčerko Zaro. Po rojstvu otroka je trdo garala in se uspešno vrnila na atletske steze. Kot številne slovenske športnice je Maja Mihalinec Zidar dokazala, da je s trdno voljo, disciplino in podporo najbližjih mogoče dosegati vrhunske rezultate tudi kot mati. Kljub temu pa je bila v zadnjem obdobju preveč zaposlena. Vse več je delala na Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez, kjer je od aprila zaposlena za polni delovni čas. Deluje na področju odnosov z javnostmi. Izpolnjuje vse pogoje, da jo tudi na drugi življenjski poti čaka uspešna kariera, kar je redka odlika nekdanjih vrhunskih slovenskih športnikov.
Pred 17 leti prvič
članska državna prvakinja
Njen prvi trener v Velenju je bil Boris Šalamon, ki je bil ob snidenju navdušen nad njeno hitrostjo, zato ne preseneča, da je svoje najboljše rezultate dosegla v sprintu. Obiskovala je športni oddelek 1. gimnazije v Celju, kjer je imela odlične pogoje za usklajevanje šole in treningov. Prve odmevnejše rezultate je dosegla v celjskem Kladivarju. Svoj izjemni potencial je pokazala že kot najstnica, ko je za vsega šest stotink zgrešila normo B za nastop na olimpijskih igrah v Pekingu.
V mlajših kategorijah je postavljala državne rekorde v vseh sprinterskih disciplinah v dvorani in na prostem. V Kranju je prvič tekmovala za reprezentanco na mladinskih igrah treh dežel leta 2004. V člansko reprezentanco se je prvič prebila leta 2006, ko je bila članica slovenske štafete na ekipnem evropskem prvenstvu v Solunu. Dve leti kasneje je osvojila svoj prvi naslov članske prvakinje, in sicer v dvorani v teku na 60 metrov.
Samozavest z uspehi
Po končani srednji šoli je dobila več ponudb za študij v ZDA in na Univerzi Nebraska Omaha študirala in tekmovala pet let. Izbrala je študij komunikologije – odnosi z javnostmi, kot študentka pa je denar služila tudi v fitnesu. V času študija rezultatsko ni napredovala, k čemur so prispevale zdravstvene težave. Ker je bila zelo željna novega znanja, se je v času premora posvetila še študiju španščine ter se leta 2013 iz ZDA vrnila z dvema diplomama. Kljub izobrazbi njeni javni nastopi na začetku vse uspešnejše športne poti niso bili najbolj samozavestni. Toda z uspehi je postajala vse odločnejša, vselej nasmejana in polna energija, tako da je svoje medijske nastope izpopolnila do ravni, da je na področju odnosov z javnostmi postala profesionalka.
Na prvem velikem članskem tekmovanju je nastopila leta 2014 na evropskem prvenstvu v Zürichu, kjer je na 100 metrov dosegla čas 11,52. V kasnejših letih je bila redna članica slovenske reprezentance na največjih tekmovanjih v dvorani in na prostem. Tekmovala je na dvojih olimpijskih igrah, in sicer leta 2016 v Riu de Janeiru in pet let kasneje v Tokiu. Želela si je nastopiti tudi na zadnjih igrah v Parizu, a so se ji, podobno kot prve v Pekingu, malenkost izmuznile. Svoja osebna rekorda v teku na 100 metrov (11,27) in 200 metrov (22,78) je dosegla v Padovi in Dohi leta 2019. Športne uspehe je dosegla dopinško neomadeževana in bila vselej kritična do športnikov, ki so si do uspehov pomagali s prepovedanimi sredstvi.
