Sedemnajstletni Žiga Lin Hočevar bo branil zlato kolajno v kanuju z lanskega šampionata v Tacnu, kjer je presenetil vse tekmece, ko je s 16 leti postal najmlajši evropski prvak. Nekdanji nadarjeni hokejski vratar se je letos v reprezentanco uvrstil v kar treh disciplinah, kanuju, kajaku in kajakaškem krosu.
Kakšna je forma pred prvim vrhuncem sezone po zimskih pripravah in prvih tekmah, ki so bile tudi izbirne za reprezentanco?
Forma je narejena. Zdaj bomo videli, kakšna je forma v glavi. To je edina neznanka v enačbi. Upam, da bomo to bolje razrešili kot enačbe v srednji šoli. Stvari zaenkrat delujejo tako, kot morajo. Oprema je kar dobra, saj smo našli skoraj optimalne nastavitve. Morda letos nisem v takšni v formi, kot sem bil lani na začetku leta, saj je moj glavni cilj ob koncu sezone svetovno prvenstvo v Avstraliji. Olimpijske igre, ki so glavni cilj kariere, pa so šele čez štiri leta in moram malo paziti na svojo glavo, da je ne bom preveč skuril.
V Parizu boste branili naslov
evropskega prvaka iz Tacna.
Je to breme ali izziv?
Najbolj se veselim, da bom dobil startno številko, ki jo ponavadi prejme evropski prvak in na kateri lepo piše »european champion« ter letnica dosežka. Če jo bom dobil, jo bom zanesljivo oblekel še kdaj na treningu, saj prinese veliko spominov. To, da branim naslov prvaka, pomeni pluse in minuse.
Kako vam je všeč proga v Parizu?
Od takrat, ko sem na njej nazadnje veslal novembra 2023, so jo zelo spremenili. Sem se prilagodil.
Nastopili boste v treh disciplinah. Kako vse skupaj uskladite?
To je tako kot pri Tadeju Pogačarju, ki gre na vse dirke. Lani je nastopil na Giru, Touru in svetovnem prvenstvu ter še na klasikah. Pri meni je enako, tako veliko tekem ni optimalna izbira, a če želiš postavljati zgodovinske mejnike, je to pač edini način. V vseh disciplinah uživam. Moja glavna disciplina je kanu, saj v njem že od otroštva najbolj uživam, je najbolj zanimiv in tehnično zahteven.
Čeprav blestite že med člani, imate izziv med svojimi vrstniki, da postanete mladinski svetovni prvak
v kajakaškem krosu.
To je edini naslov, ki mi manjka med mladinci. Sem mladinski evropski in svetovni prvak v kanuju in v kajaku. Ena zvezdica še manjka, sicer pa bom na mladinskem prvenstvu nastopil v vseh disciplinah.
V otroštvu ste istočasno trenirali hokej na ledu, kjer ste bili obetaven vratar, in kanu na divjih vodah. Kaj je odločilo, da ste izbrali šport na vodi, in ne na ledu?
Bolj zanimivo mi je veslati kot igrati hokej. Voda pod menoj se premika hitro, zato moraš reagirati bliskovito, tudi občutek je boljši. Druga stvar je, da je kajak individualen šport, kar meni bolj ustreza, saj nisem toliko odvisen od drugih in tudi drugi niso od mene. Le s svojim pritiskom in pričakovanji se odpravljam na tekme. Leta 2019 sem nehal igrati hokej, saj sem imel večja vnetja kolen. Le denar bi bil tisti, ki bi prevagal pri odločitvi za hokej. Ne bi bilo treba igrati hokeja v ligi NHL, ampak bi bila dovolj tretja češka liga, da bi zaslužil toliko kot v kanuju.
Kako je videti vaš delovni dan in
koliko ur trenirate?
Odkar se šolam online, je veliko boj sproščeno. Ko sem bil v gimnaziji, je bilo veliko bolj zahtevno, saj sem vstajal že ob petih in hodil spat ob 22. uri, zato sem pregoreval. Zdaj spim toliko časa, kot je potrebno za regeneracijo, da so nato treningi kakovostni. Najprej naredim en trening okrog desetih dopoldne, a je pred tem že veliko priprave, saj takoj po zajtrku začnem z raztezanji in ogrevanjem. Dopoldanski trening traja dve uri in popoldanski približno enako dolgo. Letos pozimi smo imeli dva tritedenska ciklusa priprav in med njima je bilo tri dni premora. Prvi trening je bil na otoku Reunion v Indijskem oceanu, drugi v Pauju in La Seuju d'Urgellu. Enaindvajset dni smo trenirali brez premora, kar je toliko kot en kolesarski grand tour. Povprečje je bilo 2,5 treninga na dan, saj so bili vsak drugi dan trije treningi. Bomo videli, kako se bo to poznalo na dosežkih. Če želim zmagovati, moram tudi trenirati veliko več.
Kako usklajujte šport in šolo?
Sem dijak srednje upravno-administrativne šole, program ekonomski tehnik. Delam online in se mi prilagajajo, zato imam na razpolago vse, kar potrebujem. Ni enostavno, saj se učim, tudi ko sem na tekmah in treningih. Na srečo imam računalnik in tablico, kar mi malo olajša delo, da mi s seboj ni treba tovoriti še knjig. Dodaten izziv je, da si moram sam organizirati učenje, saj ne grem v razred, kjer bi me drugi malo spodbujali. Pomembna je samodisciplina, ni lahko, a sem si sam to izbral.
Vaš trener je oče Simon, ki je bil nekdaj vrhunski kanuist. Kako poteka sodelovanje, kdaj je oče in kdaj trener? Ali se kdaj tudi spreta?
Včasih se tudi kregava. Najprej ga poskušam jemati kot očeta, saj mi bo vedno dal nasvet najprej v tej vlogi, in ne kot trener. Eden glavnih razlogov, da me trenira oče, je, da ne zaupam veliko trenerjem. Oče je tisti, ki mu stoodstotno zaupam. Vem, da bo ne glede na to, kaj se bo zgodilo, vedno naredil tisto, kar bo dobro zame in sestro Evo. Na koncu bo vedno poskrbel za naju. Tehnično sem toliko napredoval, da on skrbi malo bolj za stvari, ki so povezane s pripravo čolna in opreme za trening. Še vedno mi na treningih podeli veliko nasvetov.
Mati narava vas je obdarila z izjemno motoriko, kar spretno izkoriščate v svoji tehniki veslanja, ki je prava revolucija v kanuju.
Postavil sem nove standarde, a to ni povezano le z motoriko, ampak s tem, da mi je oči pustil odprte roke, ko sem se učil tehnike veslanja. Podobno tehniko je uporabljal že on, a so ga trenerji zrezali in to je še vedno njegova največja rana. Ni dvoma, da sem zelo motoričen, zato se dobro znajdem tudi v drugih športih. Prepričan sem, da če bi ostal v hokeju in bil 20 centimetrov višji, bi tudi uspel, saj znam garati in imam delovne navade. Ko sem bil otrok, sta me starša naučila več športov. Znam dobro voziti kolo, teči na tekaških smučkah, smučati z alpskimi smučmi, izvajati salte v vodo, treniral sem judo in igral harmoniko.
Kakšen je vpliv starejše sestre Eve Aline na vašo kariero?
Zelo pozitiven. Eva ima drugačen pristop in se v detajlih razlikuje od mene, kar je dobro zame, da imam širši pogled. Lepo me je pripravila na to, kako je na velikih tekmovanjih, kako bom prvič prišel na novinarsko konferenco. Tako kot oči in mami mi tudi ona zelo veliko pomaga. Če ne bi bilo nje, danes ne bi bil tako dober, saj me spodbuja in motivira. Ker so naši treningi resnično težki, je dobro, da imaš ob sebi takšno osebo.
Mama Tanja je športna psihologinja. Kakšne so njene zasluge za vašo kariero?
Naučila me je osnovnih tehnik sproščanja. Pridno jih uporabljam, ne delam pa z njo kot psihologom. Če bi potreboval psihologa, bi ga imel zunaj družine. Zaenkrat ga nimam, saj sem na tem področju malo poseben. Eva pa ima psihologa.
Kaj pa vaš odnos s Petrom Kauzerjem, ki je od vas starejši 24 let in s katerim imata tudi istega sponzorja?
Še vedno ga gledam kot vzornika. To bo do konca življenja, četudi bom imel trikrat boljše rezultate kot on. Ni le legenda kajaka, ampak slovenskega športa. x
