Razpoke nastajajo, ko ne opazimo, da je sodelavec že mesece preobremenjen. Ko povratno informacijo nadomesti cinizem ali, še huje, tišina. Ko se sodelavka počuti nevidno, ne da bi bilo to sploh komu mar. Teh razpok ne vidimo. Le v odnosih med sodelavci se nekaj tiho spremeni: manj je predlogov, pobud, manj dobronamernosti, odprtih vprašanj, več tišine, več formalnih elektronskih sporočil. Sodelavci začnejo delati natanko toliko, kolikor morajo – in nič več. Razpoke se večajo. Nekega dne se zgodi huda napaka, ki bi jo lahko preprečili s petminutnim pogovorom – a se pogovor ne zgodi, ker so sodelavci utrujeni od nenehnega popravljanja napak za drugimi in razočarani, ker tega nihče ne ceni. Tako se odločijo, da bodo tokrat pogledali stran.
O kozarcu in kolektivih z razpoko
Na mizi, vsem na očeh, stoji steklen kozarec z majhno, komaj vidno razpoko. Komaj se še spomnimo, da je nastala, ko smo ga prijeli in postavili na mizo malo bolj na trdo. Kozarec normalno uporabljamo naprej. Vanj nalivamo hladno tekočino, ga pomivamo, prestavljamo, nobenih težav. Dokler si ne zaželimo vročega čaja. Tedaj se notranjost kozarca segreje in razširi, pritisk na razpoko se poveča in kozarec poči. Čaj se razlije po mizi, po tleh, po papirjih. Mi pa se v šoku sprašujemo, kako je to mogoče.
Podobno se dogaja v naših kolektivih. Težave v odnosih – nezaupanje med sodelavci, nerešeni konflikti, slaba komunikacija, stare zamere – so naše razpoke. Te krhkosti so pogosto nevidne, spregledane, zanemarjene. Ekipa navidezno brezhibno deluje, cilji so doseženi, a pod površjem brbota od napetosti. Ob najmanjšem pritisku ali šoku pa v kolektivu poči in vsi se sprašujejo, kako je to mogoče. Še trenutek prej je bilo vse lepo in prav. Ni bilo. Le krhkost odnosov smo odmislili, dokler je bilo to še mogoče. Ko pride kriza, pa ni mogoče več ničesar odmisliti, odložiti, preložiti, pogledati stran. V hipu se namreč vse, kar je bilo potlačeno, razlije na plano. Za kolektiv, ki je še včeraj dosegal rezultate, se nenadoma zdi, kot da razpada. Vsi so presenečeni. »Kako se je lahko tako nenadoma zapletlo?« se sprašujejo.
Ne zgodi se nenadoma
Kriza ne nastane v trenutku, ko poči – nastaja v vseh tistih tednih, mesecih, včasih celo letih, ko težave zanemarjamo, ko nismo pozorni na nezaupanje, nerešene konflikte, slabo komunikacijo, skrhane odnose, nemoč vodenja, neizpolnjena pričakovanja, stare zamere. Vsaka zamera, občutek nemoči, prezrtosti pusti sled – drobno razpoko v zaupanju, ki se sčasoma poglobi. Organizacija še vedno deluje, ker ljudje še vedno opravijo svoje delo. A energija se porablja zlasti za izogibanje konfliktom, za branjenje svojega položaja, za tiho nezadovoljstvo. Komunikacija postane površinska, vedno več je molka, zaupanje se manjša. Potem se zgodi dodatni pritisk in navidezni mir razpade. V krizi končno vidimo, kje je težava.
Kriza namreč pretrese do temeljev in rani vse. A v tem slabem je tudi nekaj dobrega, saj kriza razkrije ranljivosti in težave, s katerimi se dotlej nismo ukvarjali, pa bi se morali. A v krizi jih jasno vidimo in jih lahko začnemo popravljati. Z odkritim pogovorom, prevzemanjem odgovornosti, razumevanjem in upravljanjem pričakovanj, z resnično skrbjo za sodelavce in stranke.
Če so odnosi krhki, je krizne situacije težje upravljati
V kriznih situacijah prihaja pritisk z vseh strani. Zelo pomembno je, da je v kolektivu dovolj spoštovanja, zaupanja in varnosti, sicer je vse skupaj še težje. In pogosto je res težko in se kolektivi lomijo, saj so odnosi skrhani že od prej ali pa so celo razlog za krizno situacijo. Brez osnovnega zaupanja in odprte komunikacije se stres v kolektivu le še stopnjuje. Namesto da bi skupaj iskali rešitve, se vrstijo obtoževanja, izgovori, pasiven odpor, tiho sabotiranje. Kar bi v močni ekipi predstavljalo priložnost za rast, inovacije in krepitev povezanosti, v ranjenem kolektivu razpada pred našimi očmi. Zato je ključno, da razpoke prepoznamo in jih celimo, dokler je še čas.
Kako pravočasno prepoznati razpoke?
Prvi korak je prepoznavanje razpok. Redno preverjajmo odnose – z odgovornostjo, empatijo, občutkom za sočloveka, odprtimi pogovori in delavnicami za krepitev odnosov in komunikacije. Gradimo psihološko varnost: delovno okolje, kjer se vsak počuti slišanega, varnega in sprejetega in lahko izrazi mnenje. Drugi korak je krepitev temeljev. Spodbujajmo zaupanje, pohvalimo uspehe, priznajmo napake, jasno definirajmo vloge. Tako bo ekipa bolj odporna, povezana, trdna. Tretji korak pa so spremembe. Spremembe uvajajmo postopoma, obremenitve razdelimo, bodimo transparentni in ponudimo podporo. Vodja, ki posluša in razume čustva, težave in potrebe ekipe, lahko v najtežjih trenutkih ustvari povezanost, ki je prej ni bilo.
Kriza je test naše trdnosti. Če smo v času miru krepili odnose, lahko krizo izkoristimo za rast in iz nje izidemo močnejši. Če pa smo zanemarili razpoke v odnosih, bomo v krizi pobirali črepinje. Ne čakajmo na naslednjo krizo. Začnimo že danes. Odprta komunikacija, iskrena pohvala, pravočasno reševanje konfliktov – majhni koraki, ki jih lahko naredimo takoj, lahko olajšajo situacijo, povežejo kolektiv in preprečijo, da bi se razpoke širile. Naredimo jih skupaj. x