Ob besedi 'trajnost', boste morda najprej pomislili na CO2 izpuste in na slabo vest, ki jo imate, ko na dopust potujete z letalom; na tone plastike, ki jo želve zamenjujejo z meduzami v morjih, in na to, da morate nujno ugasniti luč, ko greste iz kopalnice, da ne topimo ledu na Antarktiki in s tem uničujemo domače okolje pingvinom. In prosim, ne razumite me napačno - vsi ti, čeprav majhni ukrepi, so absolutno pomembni, ker imam rada želve in tudi sreča pingvinov mi je blizu.
Žalostno je, da smo začeli pozabljati na človeka
Digitalno delo je paradoks: obljublja fleksibilnost, ki je v današnjem svetu dosegla ceno Bitcoina, hkrati pa vodi v stalno dosegljivost. Zanimivo je, da ko delamo od doma in se poslužujemo vsake kapljice občutka svobode, raziskave kažejo, da v resnici delamo več in dlje. Usklajevanje našega življenja postane mnogo lažje, vendar pa to plačamo v težavah pri odklopu od dela. To slepo pego (ali pa raje pego, ki jo skorajda namerno ignoriramo) naslavljamo s projektoma GETM4 in Humanizing Digital work, s katerima Ekonomska fakulteta UL poskuša ozaveščati o nam včasih povsem nezdružljivi besedni zvezi: človekovi trajnosti.
Ključna teza našega projekta je, da tehnologija sama po sebi ni slaba. Problem nastane, ker se digitalna orodja pogosto uporabljajo v industrijski logiki učinkovitosti, ne upoštevajo pa ravno človeških meja. Razlikovati moramo med vedno priklopljenimi in dosegljivimi zaposlenimi ter resnično zavzetimi zaposlenimi.
Kaj odložiti na jutri?
Zavzetost pri delu ni enaka stalni dosegljivosti, tako kot uporaba več orodij ne pomeni avtomatično večje produktivnosti. Naj vas spomnim na pravilo, ki že dolgo velja; kvantiteta ni nujno kakovost in tudi hitrost dela ne pomeni vedno kakovosti. Tehnologija nam omogoča stalno priklopljenost in če želimo, nam pomaga, da nam ni potrebno prenehati z delom. Mama me je kot otroka učila, da kar lahko narediš danes, ne smeš odlašati na jutri. To je super popotnica skupaj s tem, kar nam pri delu omogoča tehnologija, ker sedaj lahko na jutri ne odložimo več nikoli ničesar, razen morda spanca.
Ta del odpira ključno vprašanje: kako dolgo lahko človek zdrži brez ustrezne regeneracije? Ali obstaja neko število sendvičev, ki jih pojemo pred računalnikom, ne da bi telesu omogočili čas za hrano in prebavo brez ekrana? Ali število sprehodov, ki smo jih odložili na jutri, da dokončamo pomemben projekt; ali morda število ur spanca, ki smo si ga prikrajšali, ker samo še nekaj malega naredimo danes, da nam potem ne bo potrebno jutri (občasno z občutkom, kot da če danes naredimo vse, nam potem nikoli in nikdar več ne bo več potrebno delati)?
Predstavljajte si tortni diagram naše energije, kjer tretjino časa namenimo produktivnosti, tretjino preventivni regeneraciji in tretjino drugim aktivnostim v življenju. Ko se odločimo več energije vložiti v produktivnost, moramo nekam trajnos'zarezati'. Kam? Po navadi bo najprej odpadla popoldanska aktivnost, branje knjige, dolg sprehod v naravi ali polnovreden obrok. Tako zarežemo v del preventivne regeneracije. To počnemo, dokler ne zaznavamo znakov kronične utrujenosti, izgorelosti in hude kognitivne preobremenjenosti. V naših možganih je megla. Počasnejši smo, pozabljamo, delamo napake. Na koncu se moramo sprijazniti s tem, da je kurativna regeneracija nujna. Kurativa potrebuje več časa in energije kot preventiva. Če smo prej potrebovali tretjino naše energije (ali časa, če je razumevanje lažje), da smo okrevali, bomo sedaj potrebovali več. Sedaj bomo 'zarezali' v tretjino našega krožnega diagrama, kjer je bila prej produktivnost. Manj energije gre za produktivnost, več za kurativno regeneracijo. Na dolgi rok smo dosegli manj – da ne govorim o našem zdravju.
Trajnost na dolgi rok
Našo kratkoročno super-produktivnost sedaj plačujemo z dolgoročnim delovanjem (nas in organizacij). Trajnost organizacij tako ni mogoča brez trajnosti ljudi. Pomembno je, da tako mi sami kot tudi organizacije razumemo, da naše delo ne sme biti le vzdržno, temveč mora biti malo tudi regenerativno. Cilj ni, da se izčrpavamo, temveč da ustvarjamo tudi pogoje za obnovo energije. Deloma si za to odgovornost delita tako posameznik kot organizacija: lahko ustvarimo jasne meje, kdaj smo dosegljivi? Lahko oblikujemo smiselne odmore, ki absolutno izključujejo kosilo pred ekranom (da o posledicah branja stresnih e-mailov med obrokom raje ne govorimo).
Postavljanje meja lahko hitro razumemo kot nezavzetost ali celo lenobo. V resnici pa so dobre meje predpogoj za kakovostno delo, za kreativnost, za učenje in za produktivnost. Brez jasnih meja in občutka zadovoljstva pri delu ni ne inovacij ne trajnosti. Raziskave kažejo, da uspešna regeneracija izboljša fokus, hitrost dela, kreativnost, kakovost timskega dela in dolgoročen uspeh.
Vabim vas, da se začnemo premikati od 'več, hitreje in takoj' proti 'smiselno, človeško in kakovostno'. Digitalna prihodnost brez tega ne bo trajnostna, bo samo tehnološko bolj napredna.