S prislonjeno pištolo na glavi

Zaradi narave in specifike policijskega poklica se brez ustrezne psihološke pomoči in podpore lahko pojavijo s stresom povezane duševne težave. Policisti v stiski lahko poiščejo pomoč pri policijskih zaupnikih.

Gorenjski kriminalist Žiga Planinec je po težkem otroštvu in po hudi poškodbi glave v študentskih letih, po kateri se je moral na novo naučiti govoriti, najhujšo travmo doživel pred leti. V enem izmed kranjskih lokalov je sedel s kolegi policisti, ko je eden od gostov, medvoški kriminalec, odšel v avto po pištolo, jo repetiral in prislonil na Planinčevo glavo. »Ubil te bom, policaj,« mu je zabrusil v srbohrvaškem jeziku in pritisnil na sprožilec. A krogla po nekakšnem čudežnem naključju ni poletela iz cevi.

»Od takrat imam v spominu luknjo«

»Kladivce je udarilo v naboj in v kapici naboja naredilo luknjo, vendar krogla ni zapustila naboja. Sam sem se udeleževal strelskih vaj in tekmovanj ter v življenju izstrelil pol milijona nabojev, a ni nikoli nobeden zatajil. Nekdo zgoraj me ima očitno zelo rad,« nepričakovano mirno o šokantnem dogodku razlaga Planinec. Napadalca je nato razorožil in ga s kolegi aretiral, vendar s tem zgodba še ni bila končana. Na dom je začel prejemati grožnje. Ko je v domačem nabiralniku drugič našel grozilno pismo, da iščejo njegovi hčerki in da bodo tako njiju kot njega ubili, se mu je zmračilo pred očmi. »Od takrat imam v spominu luknjo. Zavedel sem se šele, ko sem pred medvoškim lokalom, v katerem so se ti tipi zbirali, sedel v svojem avtu, ob meni pa je bila na sedežu pištola. Takrat sem se zavedel: 'Žiga, tole pa ni v redu,' se odpeljal, dal pištolo 'v blagajno' in odšel k svoji zdravnici,« se spominja gorenjski kriminalist. Napotila ga je k psihiatru, ki je ugotovil, da ima posttravmatsko stresno motnjo. Potreboval je približno pol leta, da si je popolnoma zbistril um.

Policijsko delo vpliva na družinsko življenje

Prav zaradi svojih težkih izkušenj je bil izbran za enega izmed 15 policijskih zaupnikov, ki pomagajo kolegom v stiski. Ker ga poznajo in ker mu o lastnih izkušnjah ni težko govoriti (vmes je še diplomiral kot socialni delavec), je njegova pisarna pogosto polna. Tabuji glede psihosocialne pomoči v policiji so sicer še vedno prisotni, vendar število policistov, ki poiščejo tovrstno pomoč, raste.

S pravočasno in primerno pomočjo je mogoče narediti marsikaj. Planinec se spominja, kako jim je na Gorenjskem uspelo rešiti problem s policistom, ki je imel težave z alkoholom, ne da bi sploh moral na disciplinsko. Trenutno med drugim pomaga trem policistom, ki obiskujejo psihiatra.

Policijski zaupniki so sicer le ena izmed oblik pomoči, ki jo lahko poiščejo policisti v stiski, tudi policijski zaupniki sami – kadar ocenijo, da zgolj njihova pomoč ne bo dovolj – pa kolege po potrebi napotijo do psihologov. Teh je v policiji in na notranjem ministrstvu sedem, med drugim pa so policistom na voljo 24 ur na dan na notranji interventni številki. Strokovna koordinatorka psihologov v policiji Elizabeta Vovko razlaga, da se policisti po pomoč najpogosteje obračajo zaradi občutka šikaniranja na delovnem mestu in različnih oblik stresa, ki je posledica organizacije dela ali medosebnih odnosov na delovnem mestu. Prav tako se veliko policistov na psihologe obrne zaradi družinskih težav in problemov v partnerskih odnosih. »Delo policista je hkrati tudi način življenja. Zato policijsko delo močno vpliva na družinsko življenje policistov. In obratno,« pojasnjuje Vovkova.

Tretji najpogostejši razlog za iskanje pomoči je še bolj specifično policijski: stres po travmatičnih dogodkih. »Kadar je policist življenjsko ogrožen – bodisi neposredno ali posredno z grožnjami policistu in njegovi družini. Zelo travmatična so posredovanja, v katerih so udeleženi otroci, bodisi v nesrečah ali pri kaznivih dejanjih. Do stisk prihaja, ko so policisti priče samomora ali poskusa samomora ali ko morajo svojcem žrtev sporočiti slabo novico. Za to so sicer usposobljeni, lahko pa se tudi že pred sporočanjem žalostne novice obrnejo na psihologa,« najpogostejše stiske našteva Vovkova. V veliki stiski se lahko policisti znajdejo tudi takrat, ko so med delom komu prisiljeni vzeti življenje ali ko so sami hudo poškodovani.

Na protestu razčlovečene modre tarče za obmetavanje

Nekaj policistov iz skupine, ki so jo med prvimi ljubljanskimi protesti v nekem trenutku obkolili izgredniki, ki so jih zasuli z granitnimi kockami – mnoge so kocke tudi hudo poškodovale – je denimo zaprosilo za pogovor s psihologom. Poleg poškodb je bilo zanje boleče predvsem zavedanje, da bi jih bila množica, ki jih je dojemala le kot razčlovečene modre tarče za obmetavanje, sposobna tudi ubiti ter da jih je pred tem obvarovala le dobra oprema.

Psihologi so tudi tisti, ki morajo oceniti stopnjo stiske policista in presoditi, ali je še varno, da nosi orožje in obdrži pooblastila. Predvsem morajo presojati, ali je policist morda v stanju, da bi lahko koga poškodoval ali storil samomor, odločitev pa sprejmejo na podlagi kriterijev, povezanih s simptomi posameznih duševnih motenj. Za policista v takšni situaciji je lahko odvzem pištole in pooblastil še dodatno boleč, saj je službeno orožje marsikomu pomemben simbol policijskega poklica. »Treba jim je korektno razložiti, da je to najbolje za njih same, hkrati pa naredimo načrt, kako naprej. Takšni ukrepi so začasni, in ko se obravnavanemu policistu stanje izboljša, lahko dobi pooblastila in orožje nazaj,« razlaga koordinatorka psihologov.

Ne neustrašni vitezi, temveč ljudje s čustvi in težavami

Ker tako v širši družbi kot med policisti še vedno obstajajo številni tabuji glede iskanja psihosocialne pomoči, nova policijska zakonodaja, ki se bo začela uporabljati v začetku maja, policiste razbremenjuje takšnih odločitev. Policisti na terenu morajo vedeti, da v primerih, ko svoje naloge opravijo strokovno in zakonito, ne bodo »ostali sami«, in tudi če si sami ne bodo zmogli poiskati pomoči, bo sistem tisti, ki jih bo poiskal in jim ustrezno pomagal, pojasnjuje namestnica generalnega direktorja policije mag. Tatjana Bobnar, ki se na policiji ukvarja tudi s tem področjem.

»Tudi sicer delamo na detabuizaciji psihosocialne pomoči in želimo razbiti podobo policista kot viteza brez strahu in predsodek, da policist, ki ima težave, ni več sposoben opravljati svojega dela, v podobo policista kot človeka, ki je sposoben govoriti tudi o svojih čustvenih in duševnih težavah, v katerih se lahko znajde zaradi opravljanja svojega poklica,« pripoveduje Bobnarjeva. V to smer so naredili že marsikaj, naslednji korak pa bo usposabljanje posameznih vodij policijskih enot, da bodo že sami sposobni opraviti razbremenilni pogovor po stresnih posredovanjih. Prav tako v okvir praktičnega usposabljanja vključujejo tudi usposabljanje za obvladovanje stresa, saj je stres, ki ga policisti doživijo, ko morajo v praksi uporabiti znanje samoobrambe ali ko uporabijo prisilna sredstva, pogosto impulz za duševno stisko. Zaradi narave in specifike poklica se brez ustrezne psihološke pomoči in podpore, ki pa mora biti sistemska, namreč lahko pojavijo določene težave, povezane s stresom.


Preberite sorodne prispevke

Delodajalec mora po opozorilu inšpekcije preprečevati psihosocialna tveganja Slovenija
26.10.2012

Delodajalec mora po opozorilu inšpekcije preprečevati psihosocialna tveganja

Delodajalec je po zakonu dolžan izvajati promocijo zdravja na delovnem mestu, je po današnjem posvetu o promociji zdravja in psihosocialnih dejavnikih tveganja na delovnem mestu dejal glavni inšpektor za delo Franc Rančigaj. Delodajalec je po zakonu tudi tisti, ki mora sprejeti ukrepe za... Več »

Več kot le učna pomoč Slovenija
11.3.2002

Več kot le učna pomoč

Prostovoljna učna pomoč je dobrodošla alternativa vse dražjim inštrukcijam, ki jih množično ponujajo različne izobraževalne ustanove in posamezniki. Učenci jo lahko prek nekaterih javnih ustanov poiščejo sami, vse več pa je tudi šol, ki takšno pomoč spodbujajo in priskrbijo, saj ima še druge... Več »


Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno v skladu z določili uporabe in citiranja vsebin.