Ko je Sasha Velour leta 2017 v finalu devete sezone oddaje RuPaul’s Drag Race med lip-sync nastopom na pesem Whitney Houston So Emotional dvignila roke h glavi in izpod las spustila slap rožnih lističev, je nastal trenutek, ki ga drag občinstvo ni le videlo, temveč si ga je zapomnilo kot nekakšen prelom. V svetu, kjer so razkritja pogosto razumljena predvsem kot tehnični trik, je Sasha Velour dokazala, da je lahko tudi najmanjši odrski obrat emocionalni udarec. Od tedaj jo spremlja podoba umetnice, ki zna iz spektakla narediti gesto, iz geste zgodbo in iz zgodbe politično izjavo.
V nedeljo, 3. maja, ob 20. uri bo Sasha Velour nastopila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Travesty. Ljubljanski nastop je del evropske turneje, ki se je začela na Dunaju, nadaljuje pa se v Ljubljani, Milanu, Pragi, Gdansku, Helsinkih, Stockholmu, Oslu, Köbenhavnu, Berlinu, Amsterdamu, Londonu, Parizu, Barceloni, Madridu, Lizboni in drugih mestih.
Več kot zmagovalka Drag Racea
A če bi Sasho Velour opisali zgolj kot zmagovalko televizijskega šova RuPaul’s Drag Race, bi zgrešili bistvo njenega dela. Je drag umetnica, vizualna ustvarjalka, avtorica, producentka, ilustratorka in ena tistih performerk, ki so drag iz nočnega kluba in televizijskega tekmovanja prestavile v gledališče, galerijo, knjigo in zgodovinski esej. V New Yorku že več kot desetletje ustvarja projekt NightGowns, njena prva samostojna predstava Smoke & Mirrors pa je gostovala v približno 90 gledališčih po svetu. Predstava The Big Reveal je sledila njeni istoimenski knjigi, v kateri drag obravnava kot umetnost, zgodovino in politično prakso.
Prav zato je Travesty zanimiva tudi onkraj dejstva, da v Slovenijo prihaja globalno prepoznavna drag ikona. Predstava namreč ne temelji le na zaporedju bleščečih kostumskih transformacij, temveč na vprašanju, kaj ostane od queer zgodovine, ko izginejo prostori, v katerih je ta nastajala. Velour v predstavi sledi izmišljeni zgodovini enega kraja skozi čas: tam gori čarovnica, tam klovn zgradi gledališče, tam se podzemni gejevski bar upre policiji. Prostor se spreminja, skupnosti izginjajo in se vračajo, na odru pa ostajajo telo, kostum, ličilo, glasba in spomin.
Naslov Travesty je pri tem več kot provokacija. Beseda danes pomeni popačenje, groteskno posnemanje ali zgrešeno imitacijo, njen starejši pomen pa je povezan s preoblačenjem, masko in prestopanjem spolnih vlog. Sasha Velour to dvojnost obrne v dramaturški princip: tisto, kar je bilo nekoč razumljeno kot prevara ali karikatura, postane orodje resnice. Drag pri njej ni beg od realnosti, temveč način, kako realnost pokaže svojo umetnostno, družbeno in zgodovinsko konstrukcijo.
Ko kostum postane zgodovina
V ameriških odzivih po premieri v washingtonskem gledališču Woolly Mammoth Theatre Company so posebno pozornost namenili kostumom, ki v predstavi niso le vizualna atrakcija, temveč nosilci pomena. Washington Post je izpostavil pet podob: duha, kraljevsko belo obleko, ki postane tudi površina za videoprojekcije, klovnovsko figuro Alexandro, queer čarovnico in zaključno podobo, v kateri Velour po vseh preobrazbah nastopi kot sama. Kostum je pri njej arhiv, oder in začasni dom; nekaj, kar lahko preživi tudi tedaj, ko stavbe, bari in gledališča izginejo.
Sasha Velour je v tem smislu ena ključnih figur sodobnega draga prav zato, ker se ne zadovolji z njegovo popularnostjo. Po globalnem uspehu oddaje RuPaul’s Drag Race je drag postal eden najbolj prepoznavnih izrazov queer pop kulture, hkrati pa je bil pogosto zaprt v logiko tekmovanja, memov, viralnih trenutkov in potrošnega spektakla. Velour vztraja pri širšem razumevanju: drag je lahko komedija, kabaret, ples, lip-sync, likovna umetnost, zgodovina zatiranih skupnosti in politični komentar. Lahko je zabava, a nikoli samo zabava.
Zato bo ljubljanski nastop zanimiv tudi kot vprašanje, kako drag deluje v prostoru, kot je Gallusova dvorana. To ni intimen klub, kjer se performer in občinstvo srečata skoraj iz oči v oči, temveč velika kulturna institucija, oder nacionalnega pomena. Prav ta premik je pomenljiv. Drag, ki je dolgo živel na robu, v barih, nočnih prostorih in alternativnih skupnostih, danes vstopa v osrednje kulturne dvorane. Pri tem pa najboljši ustvarjalci ne pozabijo, od kod prihaja.
Če je znameniti nastop z rožnimi lističi Sasho Velour zapisal v zgodovino televizijskega draga, Travesty kaže, da je njena prava ambicija drugje: v ustvarjanju odra, na katerem spektakel ni nasprotje misli, ampak njen najbolj zapeljiv nosilec. V času, ko se tudi v Evropi znova zaostrujejo razprave o spolu, telesu, identiteti in pravici do javne vidnosti, se predstava bere kot bleščeč, a nikakor nenevaren opomin: queer zgodovina ni muzejski dodatek k zgodovini večine, temveč ena njenih najbolj vztrajnih, ranljivih in iznajdljivih oblik preživetja.
In če je včasih za preživetje potreben manifest, so včasih dovolj tudi oder, reflektor in telo, ki se zna v pravem trenutku preobleči v nekaj, česar ni več mogoče spregledati.