Premiere slovenskih kriminalnih serij na TV Slovenija so zadnja leta postale svojevrsten dogodek. Domače izdelke je v nasprotju s tistimi na Netflixu ali HBO vendarle treba še nekoliko bolje pokomentirati in predebatirati – v službi, ob kavi, pivu ali na sprehodu s prijateljem. Spodobi se, pa tudi logično je, saj kljub trendu vse več izdelkov v tem žanru na prvem programu nacionalke (Leninov park, Dolina rož, Življenja Tomaža Kajzerja, Primeri inšpektorja Vrenka), kriminalk v slovenskem jeziku vseeno ne gledamo zelo pogosto. Tokrat sicer nasprotno od polemik glede zvoka pri Jezeru, ko so ljudje zaradi Cavazzeve Birse privijali glasnost televizorja in vklapljali podnapise na teletekstu, pripomb k tehnični izvedbi ni. Nasprotno, sodeč po zapisih na omrežjih je z ustavno večino sprejeto, da je ekipa z Matevžem Luzarjem (Orkester, Jezero) na čelu posnela izdelek, ki je v avdiovizualnem oziru na visoki ravni tujih produkcij.
Tudi vsebinsko bi, sploh prvo epizodo, težko ločili od morja tovrstnih malih detektivk, ki jih najdemo v knjižnicah velikih platform. No, zgodba Trezorja seveda ima slovenski pečat, pa ne le zaradi tega, ker jo je navdihnil resnični rop SKB v Ljubljani pred dvajsetimi leti, pač pa tudi zaradi tipsko zastavljenih likov. Varnostnica Sonja, ki jo prepričljivo zmedeno igra Tina Vrbnjak, se zbudi med razmetanimi in izpraznjenimi sefi bogatih komitentov DNB banke. Pravi, da se ničesar ne spomni, a krvni izvidi ne pokažejo, da bi imela za to kakšen poseben razlog. Tudi pozneje razkrita preteklost ji ni v prid, saj izvemo, da ima kartoteko, ki priča o njenih lepljivih prstih, in da ji tudi težave z drogami niso tuje. S heroinom, ne kokainom. A kot vemo, to, da imaš kartoteko ali si jo imel, v Sloveniji ni kakšen poseben problem, tudi ko govorimo o političnih stolčkih ne.
Zato tej oteževalni okoliščini avtorji serije hitro pripnejo tudi druge koščke sestavljanke, ki jih poosebljajo ljubljanski županski kandidat, kardiolog dvoživka, sumljivi šef varnostnikov, zoprna šefica banke in da – uganili ste – tudi strica iz ozadja v mercedesu dobimo. Še posebej pohvalno v vlogi sitnega zavarovalničarja Sotlerja nastopi hrvaški igralec Leon Lučev. Prvi del detektivke kljub zvrščenim klišejem navduši, saj mu v primerjavi z ameriško ali kakšno srednjeevropsko produkcijo ne manjka nič zares bistvenega. Ima intriganten rop, specialce, ki pridejo na kraj zločina, pa tudi odločno kriminalistko Dejo Kolenc v izvedbi Jane Zupančič, ki zaradi dobre intuicije vidi več kot drugi in je pripravljena za pravico iti do roba zakona in čez, ob sebi pa ima klasičnega mehkejšega partnerja z imenom Jaka Kogovšek in brki, igralca Nejca Cijana Garlattija. Samo še klasični romantični zaplet manjka.
Prvi, ekspozicijski del, v katerem se zastavi dogajanje, je skratka zelo učinkovit in steče mimo, ne da bi zares začeli pogledovati na uro. Drugačna zgodba je drugi del, ki z vidika nadaljevanja in nadgradnje zgodbe ne prinese prav veliko in se ujame v past prenekaterih žanrskih sorodnic, ki proceduralni vidik kriminalističnih preiskav vzamejo preveč dobesedno. Že res, da je treba pokazati različne vidike preiskav od trkanja na vrata do zaslišanj, a dialogi bi morali biti za male ekrane bistveno bolj dinamični, konflikti privlačnejši, preobrati udarnejši. Vzdušje prizemljenega policijskega dela ni izgovor za suhoparnost, vsaj na televiziji ne. Zdi se, da Trezor v tem smislu zagreši pogosto napako tujih mini serij, ki dobro zgodbo zapakirajo v format s preveč epizodami. Koliko to drži, bo sicer pokazal čas: če spored ne laže, bomo v naslednjih tednih v tedenskih razmikih ob nedeljah v večernem terminu na nacionalki videli še tri epizode, ki po doslej videnem obljubljajo zadovoljivo kriminalno nadaljevanko, vpeto v socialno in politično sfero, blizu slovenskemu občinstvu. Po zadnji odjavni špici bo tako zanimivo predvsem, ali je izdelani podobi in prepričljivi zasedbi, o katerih smo se že lahko prepričali, pod črto vendarle pripeta tudi zaokrožena, dinamična zgodba.
