Brisanje meja med fantazijo in resničnostjo

Odpelji me domov

Ameriška drama Odpelji me domov (Take Me Home) skozi intimno družinsko pripoved razkrije težave, s katerimi se v ZDA soočajo osebe, ki v vsakdanjem življenju potrebujejo pomoč. Liz Sargent je svoj celovečerni prvenec zasnovala na izkušnjah lastne družine, posnela ga je v hiši svojih staršev, glavno vlogo pa je odigrala njena sestra Anna, ki ima tudi sama intelektualno oviranost.

Filmska Anna je bila kot otrok posvojena v ameriško družino. Čeprav tudi sama potrebuje pomoč pri vsakodnevnih opravilih, vse bolj prevzema skrb za ostarela starša – v družini se tako briše meja med tistimi, ki pomoč potrebujejo, in tistimi, ki jo zagotavljajo. Krhko ravnovesje družinske rutine pa se poruši, ko Anna ostane sama z očetom, ki vse bolj drsi v demenco. Družinsko krizo rešuje Annina sestra Emily, ki pa več kot toliko ne more narediti, saj ima tudi sama svoje obveznosti in živi na drugem koncu države. Ne preostane ji drugega, kot da preveri možnosti sistemske skrbi za sestro in očeta, pri čemer naleti le na vrsto zaprtih vrat, saj je ustrezna oskrba za družine brez zadostnih finančnih sredstev težko dostopna. Ko kriza doseže vrhunec, gledalca preseneti sklepni del filma, ki iz realistične upodobitve nenadoma preskoči v nekakšno utopično vizijo sveta, v katerem lahko Anna končno zaživi po svojih željah. Namesto konvencionalnega razpleta, v katerem bi se razrešile pripovedne niti, režiserka gledalca sooči z vprašanjem, kako bi bila v idealnih okoliščinah lahko videti skrb za ljudi, kot je Anna. In predvsem, ali je takšen svet res nedosegljiva utopija ali pa bi ga bilo mogoče ustvariti že tu in zdaj, če bi za to obstajala politična volja.

Lov na ljudi

Joey in Kit, protagonista kanadskega filma Lov na ljudi (Manhunt) sta prijatelja, ki odraščata v različnih družbenih okoljih, vendar ju povezujejo osamljenost, odtujenost in pomanjkanje starševske pozornosti. Večino časa preživljata ob računalniških igrah in na spletnih forumih, kjer se navdušujeta nad orožjem in nasiljem. S 3D-tiskalnikom izdelata puško in se odločita zapustiti svoje dolgočasno življenje ter odpotovati v odročne predele severne Kanade. Njuno potovanje se postopoma sprevrže v nasilno odisejado, v kateri se meja med digitalnimi fantazijami in resničnostjo vse bolj zabrisuje.

Režiser Wayne Wapeemukwa v filmu raziskuje predvsem vprašanje, kako lahko dva na videz povsem običajna fanta postaneta brezčutna morilca, in pri tem izpostavi nekatere dejavnike njune radikalizacije: osamljenost, iskanje pripadnosti v spletnih skupnostih ter vse večjo prepletenost virtualnih fantazij o nasilju z resničnim življenjem. Vsebinsko film tako ne ponudi nič zares novega, precej izvirnejši pa je v formalni upodobitvi preobrazbe obeh protagonistov. V zadnjem delu filma se realistična podoba kanadske divjine nenadoma pretopi v psihadelično pokrajino nenaravno intenzivnih barv, nemirno kamero iz roke pa zamenjajo statični, vse širši kadri, v katerih sta protagonista videti vse bolj izgubljena v prostrani pokrajini. Ta formalni preobrat vizualno učinkovito ponazori trenutek, ko se njune nasilne fantazije dokončno zlijejo z resničnostjo. Kar se jima sprva kaže kot osvoboditev, je v resnici pekel, ki sta si ga ustvarila sama.