Cannes ima dva obraza, bleščečega, ki ga investira v uradni in tekmovalni program, ter alternativnega, ki ga poosebljata sekciji Teden dni kritike in Štirinajst dni režiserjev. V prvega se kljub de facto prestižnemu mednarodnemu statusu nekaterim režiserjem nikakor ne uspe prebiti.
Satirična prispodoba
Lanskemu primeru Christiana Petzolda je letos sledil Radu Jude, zmagovalec Berlinala, ki kot kaže še ni dovolj zrel za cansko konkurenco ali vsaj uradni program, pa so njegovo svobodno priredbo Mirbeaujevega romana Dnevnik sobarice (Journal d'une femme de chambre) predstavili v sekciji Štirinajst dni režiserjev. Kdor je pričakoval zvesto priredbo v slogu Buñuelove klasike iz leta 1964 je naiven ali ne pozna Judejevega opusa; sloviti in vedno provokativni estetski minimalist ter ideološki maksimalist dekadentno zgodbo s konca 19. stoletja uporabi za ostro satiro na temo vrednot sodobne »Evrope dveh hitrosti«, razmerij med zahodnimi gospodarji in poceni delovno silo z vzhodnih meja EU, pa tudi zblojenega in naivnega aktivizma sodobnih protestnih (umetniških) gibanj, ki s svojim idealizmom in nepremišljenimi potezami delujejo kontraproduktivno.
Gianina, romunska sobarica v hiši buržoazne družine iz Bordeauxa, bi se rada vrnila domov k svoji hčerki, a ji vljudno vztrajanje po vedno novih zadolžitvah preprečuje božične praznike v družinskem okolju. Njena vloga v amaterskem eksperimentalnem gledališču (kjer v Mirbeaujevi priredbi igra »samo sebe«) je ogrožena, policija je zaradi neumnosti ustvarjalne ekipe deportirala glavnega igralca, migranta brez papirjev. Radu Jude, skratka, ne prizanaša nikomur, niti v tej z zvezdniki posejani francoski produkciji, kamor ga je zvabil ugledni producent Saïd Ben Saïd. Je to produkcijska prekretnica v režiserjevi karieri? Bomo videli, dvomim pa, da bodo višji proračuni zmehčali njegovo satirično ostrino.
Napeto ponovno srečanje
Nagrado za režijo bi po doslej videnih filmih moral prejeti španski režiser Rodrigo Sorogoyen za film Ljubljeni (El ser querido), suvereno zrežirano pripoved o obsesivnem ustvarjalcu, filmskem režiserju Estebanu (Javier Bardem), oskarjevcu in canskem zmagovalcu (!), ki se po trinajstih letih ustvarjanja v ZDA vrne v Madrid, da bi posnel zgodovinski ep o trpki usodi Zahodne Sahare v odnosu do imperialne Španije. Za glavno žensko vlogo želi ob zvezdnikih angažirati Emilio, odtujeno hči iz prvega zakona, kar bo – uganili ste – dodobra prevetrilo njuno neobstoječe razmerje.
Bardemov aktivizem za pravice in neodvisnost prebivalcev Zahodne Sahare je dobro dokumentiran, morda je bil to poglavitni razlog za privolitev v sodelovanje s Sorogoyenom, toda pripadajoča motivika ne skuša zasenčiti dramske koherentnosti in silovitosti razmerij na relaciji med vse bolj nervoznim in tiranskim Estebanom, Emilio in preostankom filmske ekipe na zahtevni puščavski lokaciji. Sorogoyen je eden tistih samozavestnih režiserjev, ki prizoru »pusti dihati«, je mojster intimne dinamike in dialoške zgoščenosti, s katero v 15 minutah prizor privede do psihološkega crescenda – ne enkrat (prvič že v uvodnem prizoru, ko se oče in hči po dolgih letih v restavraciji srečata prvič), temveč v več instancah. Za to seveda potrebuje vrhunske igralce in Bardem ter Victoria Luengo sta perfektna antagonista.