Nostalgija je menda sestavljena emocija, pretežno pozitivna, čeravno grenko-sladka. Na presečišču nasprotij se seveda skrivajo največji užitki. Mešanih občutkov je bila tudi filmska javnost, ko je bilo napovedano nadaljevanje Gladiatorja. To je pomenilo, da se bomo po skoraj četrt stoletja od prvenca, ki je prejel pet oskarjev in izstrelil med zvezde avstralskega igralca Russla Crowa, vrnili na vroči pesek Koloseja. To je pomenilo, da odslej ne bo več samo eden. Upanje in skepsa sta si padla v objem. Na eni strani je bila želja videti, kako bo Ridley Scott upodobil antični Rim s proračunom 300 milijonov dolarjev, na drugi bojazen, ker vemo, kakšna skrpucala je Hollywood v 21. stoletju že sproduciral na ramenih potenciranja nostalgije. Franšizenja.
Kam torej pade Gladiator 2? Drugi Gladiator definitivno ni to, kar je Top Gun: Maverick (2022) za originalni Top Gun (1986), kot tudi definitivno ni to, kar je bil Schumacherjev Batman in Robin (1997) za filme o Batmanu. Rečeno čez palec – Gladiator 2 je Gladiator na steroidih. Vse je večje, učinki so dražji, Kolosej še impresivnejši, namesto bitk z vozovi gledamo bitke z ladjami, namesto tigrov nosoroge, morske pse in opice, namesto enega sociopatskega cesarja pa imamo zdaj kar dva. Karakalo in Geto v delirični izvedbi Freda Hechingerja in Josepha Quinna. Nadaljevanje Gladiatorja je, skratka – poenostavljeno povedano – večji, pompoznejši, bolj mulitpleksovski, a tudi manj eleganten, poetičen in prefinjen film kot njegov predhodnik.
Gre za reprizo motivov s širšimi potezami in z več političnimi figurami, a v zameno z manj izdelanimi dramaturškimi loki posameznih likov. Pripovedni arhetip je kajpak enak kot prej, gledamo tako imenovani vzpon junaka, ki en trenutek hrani kokoši v Numidiji, drugi trenutek gleda, kako mu Rimljani koljejo bližnje, v tretjem pa že boža pesek v največjem rimskem amfiteatru, kar jih je bilo zgrajenih. Scenaristi so novega gladiatorja našli v odraslemu Luciju, sinu hčerke Marka Avrelija Lucile in Maksima, protagonista prvega filma. Novega junaka z močno čeljustjo, krepkimi rokami in uporniškimi očmi igra odlični Paul Mescal, v vlogah makiavelističnega Makrina in rimskega generala Akacija pa v prvih vrstah blestita še Denzel Washington in Pedro Pascal.
Ridley Scott ima pod črto torej vse, kar potrebuje za novo klasiko v filmskem žanru mečev in sandalov. Tudi v širšem kontekstu filmske zgodbe, to je menjave oblasti rimskega cesarstva, je film idejno zanimiva nadgradnja prvenca, ki nekje med vrsticami krvi in znoja tematizira zapletenost razmerja med napredkom in dekadenco antičnega Rima. In sicer, kako ni propadel zaradi nekih zlobnih sil, ločenih od njegovega strmega civilizacijskega, vojaškega, političnega in tehnološkega vzpona, ampak je propadel prav zaradi njega. A ti detajli so izpeljani zgolj površinsko. In prav ta površinskost ali celo površnost je tisto, zaradi česar drugi film v primerjavi s prvim ne bo odmeval v večnosti. Drugi Gladiator je pač v vseh pogledih, od pohitrenih zapletov in slabše koreografije bojev do neizstopajoče glasbene podlage, manj umetniško dovršen film.
A pri primerjavah je treba biti previden. In pošten. Gladiatorja številka dve namreč primerjamo s filmom, ki velja za eno najboljših upodobitev antičnega Rima in eno največjih uspešnic tega stoletja. Problem takšnega nostalgičnega gledanja v vzvratno ogledalo je, da si na tak način zastiramo pogled na dejansko sedanjost. Res je sicer, da Ridley Scott ni več vizionarski perfekcionist kot nekoč, a res je tudi, da je drugi Gladiator z vidika aktualne kinoponudbe ne glede na pomanjkljivosti zelo dober in redek zgodovinski spektakel, narejen na starošolski način, ki štrli iz povprečja in ga velja videti na največjem platnu. Čeravno vas ne bo pobožal po duši, kot je na prelomu tisočletja v svetlobi sončnega zahoda Russell Crowe pobožal žitne klase. Nostalgija je hecna reč.
