Novi film čilske režiserke Maite Alberdi se začne kot pravljica. Slika je mehka, prostori so odeti v pastelno rožnato, rumeno in modro, noseča Alejandra pa med darili, torto in baloni slavi skorajšnje rojstvo otroka. Le da otrok ne obstaja. Trebuh pod obleko je posledica načrtnega pridobivanja telesne teže, zdravstveni izvidi so prirejeni, veselje zbranih sorodnikov pa sloni na laži, ki je nihče več ne zna ali noče prepoznati.
Alberdijeva v dokumentarni drami A Child of My Own najprej zavestno prevzame pogled Eleonor Alejandre Marín Mendoza, imenovane Ale. Njeno pripoved uprizori kot rožnato fantazijo o zakonu, materinstvu in srečni družini, nato pa podobo nenadoma razbije. Namesto igralcev pred kamero stopijo resnični udeleženci primera, arhivski posnetki in sodni dokumenti, pripoved ene ženske pa trči ob izkušnjo druge – matere, ki so ji otroka ugrabili.
Film, ki je od 13. avgusta dostopen na Netflixu, tako ni običajna rekonstrukcija zločina. Primer uporablja za raziskovanje okolja, v katerem je materinstvo razumljeno kot dokaz ženske vrednosti, izguba nosečnosti pa ne kot travmatična izkušnja, temveč kot osebni neuspeh.
POZOR: Prispevek vsebuje kvarnike
Alejandra se je poročila pri 17 letih, ko je bila prvič noseča, vendar je doživela spontani splav. Sledila je še ena izguba nosečnosti, tretjo pa je pred možem in njegovimi sorodniki zamolčala. Bala se je njihovega odziva in očitkov, da za nosečnost ni dovolj skrbela, ker je še naprej hodila v službo. Iz kratkotrajnega prikrivanja je postopoma nastala večmesečna prevara.
Da bi bilo njeno telo videti noseče, je začela pridobivati težo in se s 54 kilogramov zredila na približno 89. Ker je delala na porodniško-ginekološkem oddelku bolnišnice, je lahko spreminjala tudi svoje zdravstvene podatke. Na domnevno nosečnost se niso pripravljali le mož in sorodniki, temveč jo je kot resnično sprejel celo zdravnik, ki ji je odobril porodniški dopust, potem ko naj bi zaznal otrokov srčni utrip. Prav ta prizor razkrije, da laži ni vzdrževala samo Alejandra. Potrjevali so jo tudi ljudje in ustanove, ki bi jo morali prepoznati. Ko je zdravnik dejal, da sliši bitje srca, se je po lastnih besedah celo sama vprašala, ali je morda znova zanosila.
Laž se je končala 17. junija 2009. Takrat 26-letna Alejandra je iz bolnišnice v Ciudadu de Méxicu odšla z darilno vrečko, v kateri je skrivala novorojenko Katyo Valentino. Nekaj ur pozneje so njo in moža Artura našli v motelu. Otroka so nepoškodovanega vrnili staršem, Alejandra pa je bila obsojena na 13 let zapora. Arturo je med preiskavo dve leti preživel v priporu, nato pa je bil oproščen sodelovanja pri ugrabitvi.
Dve ženski, dve nezdružljivi zgodbi
Alejandra je policiji pripovedovala, da je v porodnišnici spoznala nosečnico Mayro, ki otroka ni želela obdržati. Po njeni različici sta se dogovorili, da bo Mayra rodila, otroka pa prepustila njej. Ko naj bi si po porodu premislila in odšla, je Alejandra novorojenko v paniki položila v vrečko in jo odnesla.
Toda Mayra Navarro Vega, mati ugrabljene deklice, takšno zgodbo odločno zavrača. Alejandre pred tistim dnem ni poznala, obiskovala je drugo porodnišnico in z njo ni sklenila nikakršnega dogovora. Po njeni izpovedi se je Alejandra na oddelku predstavila kot socialna delavka, nato pa otroka odnesla, ko je Mayra odšla v kopalnico. »Do nje ne čutim sočutja. Tudi ona ga ni čutila, ko je ukradla mojega otroka,« v filmu pove Mayra. Njena izjava je najpomembnejša protiutež filmskemu približevanju Alejandri. Razumevanje pritiska, ki je storilko pripeljal do skrajnega dejanja, namreč ne more izbrisati posledic tega dejanja. V središču primera ostajata ugrabljena novorojenka in njena mati, katere strah bi lahko ob prevelikem zanimanju za nenavadno psihologijo storilke hitro postal zgolj opomba.
Alberdijeva se tej nevarnosti približa zavestno. Alejandre ne razglasi za nedolžno in ne zanika nujnosti kazni, vendar vztraja, da posameznikova krivda še ne pomeni, da je brez odgovornosti tudi okolje. »Storila je kaznivo dejanje in morala je v zapor. Hkrati pa je žrtev sistema in svoje družine,« poudarja režiserka.
Film je nastajal štiri leta, Alberdijevo pa je zanimalo predvsem vprašanje, ki ga prvotno medijsko poročanje o ugrabitvi skoraj ni odprlo: zakaj je Alejandra sploh verjela, da mora hliniti nosečnost, namesto da bi priznala izgubo otroka? Odgovor se skriva v vztrajnem enačenju ženskosti z materinstvom. Moževi sorodniki naj bi Alejandri dopovedovali, da je ženska brez otrok ničvredna, mož pa si ni želel le biološkega otroka, temveč sina. Njena želja po materinstvu je bila zato vse manj ločljiva od potrebe, da zadovolji pričakovanja drugih in si zagotovi mesto v družini.
Razumeti zločin ne pomeni izbrisati krivde
Forenzična psihologinja Norma Romero Sánchez, ki je Alejandro pregledala po aretaciji, opozarja, da družbeni pritisk sam po sebi ne pojasni, zakaj je prav ona prestopila mejo in ugrabila otroka. K temu so prispevali njena osebnost, težave pri soočanju s konflikti in nagnjenost k odmikanju od resničnosti. Materinstvo je postalo obrambna fantazija pred bolečino zaradi ponavljajočih se spontanih splavov in strahom pred zavrnitvijo.
Obenem po treh izgubah nosečnosti ni prejela ustrezne psihološke niti strokovne medicinske pomoči. Nihče ji ni pojasnil vzrokov ponavljajočih se splavov, njeno duševno stanje pa je ostalo neopaženo tudi takrat, ko je laž že zahtevala sodelovanje zdravnikov in bolnišničnega sistema. Sodnica, ki je odločala v primeru, je pozneje dejala, da je sistem Alejandro pustil na cedilu. Alberdijeva zato ob njeni zaporni kazni postavlja še manj udobno vprašanje: Alejandra je dolg družbi odplačala, ali je družba kdaj poravnala svojega do nje? To ni zahteva po zmanjševanju njene odgovornosti, temveč opozorilo, da kazen ne odpravi razmer, v katerih je zločin nastal.
Alejandra je zapor zapustila leta 2023. Pred kamero pove, da je leta sprejemala možnost, da nikoli ne bo mati, in šele v zaporu razumela, da njena želja ni bila povsem njena. »Bolj kot zase sem hotela ugoditi drugim. Mislila sem, kaj mi sploh še ostane, če ne postanem mati.« V tem je tudi širši pomen filma. Ne sprašuje se samo, kako je mogoče devet mesecev hliniti nosečnost, temveč zakaj je bila okolica tako pripravljena verjeti tej zgodbi. Alejandrino telo je moralo ustrezati pričakovanju, da bo mlada žena postala mati; ko ga je začela uprizarjati, so v predstavo vstopili sorodniki, mož in celo zdravniki.
Njena zgodba je skrajna in njenega dejanja ni mogoče pripisati zgolj družbenemu pritisku. Toda vprašanje, iz katerega je zrasla, ni neobičajno. Ženske še vedno poslušajo, kdaj bodo imele otroke, koliko jih načrtujejo in zakaj jih še nimajo. A Child of My Own pokaže, kaj se lahko zgodi, ko materinstvo neha biti možnost in postane zapoved – ter ko vrednost ženske določa otrok, ki naj bi ga rodila.