Tradicionalno je poletje v kinematografih veljalo za čas velikih studijskih filmov, namenjenih čim širšemu občinstvu. Distributerji in studii računajo na dopuste in počitnice, mlajše občinstvo brez šolskih obveznosti in željo po spektaklu na velikem platnu. Letošnji pretendent za glavni poletni blockbuster je gotovo priredba velikega Homerjevega epa Odiseja (The Odyssey, 2026) v režiji Christopherja Nolana (Medzvezdje, Memento). Film z Mattom Damonom v vlogi Odiseja in Anne Hathaway v vlogi Penelope prihaja na spored sredi julija in že dlje časa žgečka radovednost gledalcev – še posebno zato, ker je Nolan znan po tem, da snema na resničnih lokacijah in za ustvarjanje filmske iluzije raje uporablja dobre stare praktične posebne učinke kot računalniško ustvarjene podobe. Za zabavo bo v poletnih dneh poskrbela tudi Rock balada (Power Ballad, John Carney, 2026), glasbena komedija o prijateljstvu, izdaji in drugi priložnosti, v kateri glasbenik, ki si kruh služi s prepevanjem na porokah, napiše pesem svojega življenja, zasluge zanjo pa pobere pop zvezdnik v zatonu.
Nekaj zahtevnejših, za spočite glave primernih filmov
Na redni spored prihaja tudi vrsta nekoliko zahtevnejših, za spočite glave primernih filmov, ki smo jih videli na lanskem Liffu, še prej pa na velikih evropskih filmskih festivalih. Igralka Kristen Stewart v svojem celovečernem režijskem prvencu Kronologija vode (The Chronology of Water, 2025) raziskuje temo transformativne moči umetnosti, s pomočjo katere mlado dekle spleza iz brezna odvisnosti in se otrese demonov preteklosti. Biografska drama, prirejena po knjigi Lidie Yuknavitch, v filmskem mediju poustvari tok zavesti in dogajanje v realnem času pomeša s spomini in subjektivnimi občutji.
Kar nekaj poletnih filmov se loteva družbenokritičnih tem. Napet in provokativen politični triler Histerični (Hysteria, 2025) se poigrava z vprašanji identitete, kulturnih stereotipov in manipulacije podob. Inteligenten, tehten, hkrati pa tudi zelo gledljiv in zabaven film nemškega režiserja turških korenin Mehmeta Akifa Büyükatalaya je postavljen na prizorišče snemanja celovečerca o rasističnem napadu v Solingenu v devetdesetih letih, osrednji zaplet pa se zgodi, ko eden izmed igralcev, migrant Said, pobesni, ko med snemanjem najde zažgan Koran. Z berlinskim srebrnim medvedom nagrajen brazilski film Modra sled (O último azul, Gabriel Mascaro, 2025), izvirna mešanica politične satire, znanstvene fantastike in poetičnega realizma, se dotakne vprašanja izrinjanja starejših iz skupnosti. V bližnjo prihodnost postavljena distopična pripoved v središče postavlja navdihujoč lik sedeminsedemdesetletne Tereze, ki se upre vladni odločbi o izselitvi starejših v upokojenske kolonije in se namesto tega poda na fantastično popotovanje po Amazonki. Iz canskega tekmovalnega programa v slovenska kina prihaja tudi film Orli republike (Eagles of the Republic, 2025), zadnji del kairske trilogije švedsko-egiptovskega režiserja Tarika Saleha, ki s kritičnim očesom secira družbeno resničnost sodobnega Egipta. Glavni junak filma je največji egiptovski filmski zvezdnik George Fahmy, ki ga oblasti prisilijo, da v propagandnem spektaklu upodobi predsednika Abdela Fataha El Sisija. Ko vstopi v najožje kroge politične elite, Fahmy ugotovi, da je snemanje filma le krinka za precej nevarnejšo igro moči.
Dva velika mojstra evropskega filma
Med intimnejšimi naslovi poletnega kino sporeda velja še posebej izpostaviti z nagrado žirije v Cannesu nagrajeni Zvok padanja (In die Sonne schauen, Mascha Schilinski, 2025), ki skozi pripoved, ki v štirih časovnih okvirih poteka na isti kmečki posesti na severovzhodu Nemčije, razmišlja o medgeneracijskem prenosu travme. Islandski režiser Hlynur Pálmason v intimni zgodbi o razpadu družine in vztrajanju ljubezni po koncu partnerskega odnosa Ljubezen, ki ostaja (Ástin sem eftir er, 2025) v vsakdanje trenutke, ki razkrivajo globoke človeške vezi, subtilno vpleta humor in melanholijo. Kent Jones pa v filmu Pozna slava (Late Fame, 2025) ekranizira posthumno izdano novelo Arthurja Schnitzlerja. V glavni vlogi nastopa Willem Dafoe kot ostareli pesnik, ki nepričakovano doživi priznanje nove generacije umetnikov. Film je eleganten razmislek o umetniški zapuščini, minevanju časa in želji po ustvarjalni potrditvi.
Za konec naj opozorimo še na dva velika mojstra evropskega filma, madžarskega oskarjevca Lászla Nemesa (Savlov sin) in nemško-turškega režiserja Fatiha Akina (Z glavo ob zid), ki v svojih novih filmih zreta na obdobje ob koncu druge svetovne vojne skozi otroške oči, a to počneta v zelo različnih filmskih jezikih. Nemeseva Sirota (Árva, 2025) je pretresljiv, neizprosen pogled na otroštvo v povojni Madžarski, kjer se velike zgodovinske travme zrcalijo skozi oči najstniškega dečka, ki se je prisiljen soočiti s težko resnico o svojem očetu. Akin pa nas v filmu Amrum (2025) nežno popelje na vetrovne sipine istoimenskega nemškega otoka, kjer ob koncu vojne v nacistični družini odrašča deček Nanning, ki skuša preživeti in ohraniti človečnost, medtem ko se pod težo zgodovine ruši svet njegove družine.