V osrednjih hollywoodskih filmih je bistveno manj spolnosti kot nekoč, kažejo raziskave. Razlogi so različni. Od preferenc mlajšega občinstva, ki seksa zaradi seksa samega v filmih raje ne bi gledalo, do splošne seksualizacije javne sfere in razmaha pornografije. Seksa je pač že drugje dovolj. Na velikem platnu je tako danes po nekaterih ocenah celo več kot tretjino manj koitusa kot pred dvema desetletjema. Ljubica ni eden teh filmov, Ljubica Haline Reijn se začne s stokanjem Nicole Kidman, še preden sploh vidimo prvi kader, v katerem Romy, ki jo igra avstralska oskarjevka, osedla moža Jacoba v izvedbi Antonia Banderasa. A zakonska idila je zgolj navidezna – medtem ko mož doseže svoj vrhunec, ona svojega zaigra. Medtem ko on spi, ona steče masturbirat v drugo sobo in svoj klimaks poišče ob nespodobni pornografiji.
Jasno, v erotičnih trilerjih je običajno, da se tisto, kar se sprva zdi kot stabilna monogamna partnerska zveza, po hitrem postopku zatrese, skrha in obrne na glavo. Romy, žena velikega gledališkega režiserja, mama dveh najstnic, lastnica newyorškega penthousa in družinske hiše z bazenom, ima vse – le orgazma med domačimi rjuhami ne. Spolno nepotešena se tako zaplete s pol mlajšim Samuelom, ki ga igra Harris Dickinson iz Trikotnika žalosti. Predrznim, zapeljivim, asertivnim pripravnikom, ki obvlada povleci in potisni igro mačke z mišjo in vidi skozi njeno fasado pridne katoličanke. Ki ji piše, jo kliče in ji naroči kozarec mleka. Ki jo crklja in z njo manipulira. Ki ve, da bi bila rada podrejena. »Všeč ti je, če ti ukazujejo,« ji reče, ona pa ne zanika. A če ste pomislili, da je Ljubica nekakšna repriza Petdesetih odtenkov sive z obrnjenimi spolnimi vlogami, ste se presneto zmotili.
Film nizozemske režiserke, znane po horor komediji Bodies Bodies Bodies, ni takšen film. Ljubica ni žanrska generika, ki bi jo zanimala zgolj vroča mehanika potenja teles, pač pa erotična drama, ki ima o človeški strasti in intimi tudi kaj zanimivega povedati. Ki o spolnosti govori inteligentno in v jeziku 21. stoletja. Ki pod drobnogled vzame partnerski odnos, v katerem je ženski odtegnjena pravica do orgazma, in ki v postelji sanjari o stvareh, ki odstopajo od družbenih norm. In ki nam nato pokaže vso njeno negotovost, njeno stisko, njeno krizo srednjih let, njen strah, njeno anksioznost, njeno krivdo, njen sram, njeno eksperimentiranje, njeno vdajo in tudi emancipacijo. Nato vse to mojstrsko osvetli z različnih kotov in nasloni na različna sovpadajoča vprašanja o zvestobi, razmerjih moči, odvisnosti in barvah užitka.
Da, Ljubica je film, ki v svojem osrednjem registru razume, kako kompleksna je seksualnost posameznikov. Kako se je ne da popredalčkati. Da smo produkt zunanjih in notranjih okoliščin. Da imajo naša ravnanja, želje in poželenje temelje v odraščanju in so pogojena z družbenimi pravili. In da tisto, kar je potlačeno, tako ali drugače neizbežno privre na dan. Scenarij te okoliščine v primeru Romy v odlični izvedbi Nicole Kidman vzame pod drobnogled brez sugeriranja enoznačnih zaključkov. Vsebinske drobtinice, ki naj jih gledalec pobere, dešifrira in sopostavlja, pa so skozi film posute z roko največjih filmarjev. In podkrepljene s fluidno montažo, zapeljivimi (nočnimi) posnetki New Yorka in zvočno kuliso, ki nas v enem trenutku ziba z Georgeem Michaelom, v drugem s pulzirajočo elektronsko glasbo. Film, ki je v napovedniku videti kot priložnostni seks, se izkaže kot izredno pronicljiv uvid v poznomoderno spolnost in partnerske odnose.
