Robert Eggers se z novo priredbo Nosferatuja vrne k njegovim prvinam: v gotsko mrakobo ter neubesedljivo grozo in gravž. Foto: Aidan Monaghan
Nosferatu: Neubesedljiva groza in gravž
Odkar je irski pisatelj Bram Stoker leta 1897 izdal roman Drakula, je njegova vampirska pošast postala večna. Knjiga je bila v režiji F. W. Murnaua že leta 1922 (nepooblaščeno) prirejena v ekspresionistično nemo grozljivko Nosferatu: Simfonija groze, tej pa so v naslednjem stoletju sledile še druge ekranizacije, kot sta Vampir Nosferatu (1979) Wernerja Herzoga in Drakula (1992) Francisa Forda Coppole.
A če s prelomom tisočletja popkulturne variacije temu nesmrtnemu, nenasitnemu mitološkemu bitju izpijejo vso substanco ter vampirja transformirajo v nekoga, ki prej kot kugo in smrt pooseblja koncept večne mladosti, se Robert Eggers z novo priredbo Nosferatuja vrne k njegovim prvinam: v gotsko mrakobo ter neubesedljivo grozo in gravž.
