S projekcijo filma Ljubeči pari (1964), sicer njenim celovečernim režijskim prvencem, se nocoj ob 19. uri v Slovenski kinoteki odpira retrospektiva Mai Zetterling, švedske filmske igralke in režiserke, ki je s svojim prelomnim delom navdihovala številne kasnejše generacije ustvarjalk; kot igralska zvezdnica je bila ljubljena in oboževana, pozneje pa je kot režiserka sprevračala tradicijo, razburjala sodobnike in postala vzornica mnogim, ki so ji sledile.
Retrospektiva Mai Zetterling 100! (posvečena je lanski stoti obletnici njenega rojstva) bo v mesecu dni prikazala izbor švedskih filmskih klasik, v katerih je blestela kot igralka, v osrednjem delu pa se bo posvetila njenemu režijskemu opusu, ki se razpenja skozi skoraj četrt stoletja.
Oranje ledine prihodnosti
Mai Zetterling (1925–1994) sodi med cineastke, ki so vzniknile v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, kot so Agnès Varda, Márta Mészáros, Chantal Akerman in Valie Export. »V svojem filmskem izrazu je dovršena, toda hkrati provokativna portretistka človeške duše in družbenega duha, zaradi česar so jo pogosto primerjali z njenim sonarodnjakom Ingmarjem Bergmanom ali Luisom Buñuelom,« med drugim pravijo v Kinoteki, kjer opozarjajo še na njeno »formalno drznost in nekonvencionalnost pri vzpostavljanju vsebinskih premis«, ki se še danes zdita pred časom.
Zetterling se je v filmsko ozvezdje prebila z vlogo neukročene Berthe v drami Muke (1944), nastali po scenariju (takrat še filmskega začetnika) Ingmarja Bergmana in v režiji Alfa Sjöberga. Z obema je sodelovala večkrat: v Sjöbergovem filmu Iris in poročnikovo srce (1946) je recimo odigrala žensko, ki ji izpolnitev romantične usode onemogoča razredna pogojenost, podobno vlogo je imela tudi v Bergmanovem filmu Glasba v temi (1948). Status igralske ikone si je sicer dokončno utrdila z nastopom v eni največjih švedskih povojnih uspešnic Za roso pride dež (1946) Gustafa Edgrena; kmalu zatem jo je pot zanesla v Anglijo in nato še v Hollywood, zaradi nezadovoljstva s položajem in ustvarjalno vlogo igralke v filmski industriji pa se je pozneje vrnila v Angliji, kjer se je udomačila na odrskih deskah, kmalu pa poprijela tudi za filmsko kamero.
Teme, ki so dvigovale prah
Njen prvi režijski uspeh je bila z zlatim levom za najboljši kratki igrani film nagrajena Vojaška igra (1962), v kateri skozi igro dveh dečkov brez besed izrisuje teme nasilja, tekmovalnosti in naključja. Sledil je celovečerni prvenec Ljubeči pari (1964), s katerim je nastavila tematske in estetske okvire, ki določajo njen celotni opus: v filmu prepleta zgodbe treh nosečnic iz različnih socialnih okolij, ki skozi koščke pogovorov in spominov tematizirajo vprašanja spola, spolnosti, materinstva, ženskega prijateljstva … Film je zaradi teme na festivalu v Cannesu dvignil kar nekaj prahu, v naslednjih delih pa je šla Mai Zetterling še dlje – v Nočnih igrah (1966) in Dekletih (1968) se je lotila tudi vsebin, kot sta incest ali odkrita kritika patriarhalne družbene ureditve. Občinstvo je bilo šokirano, moški kritiki so besneli, toda naklonjenih odzivov ni manjkalo – nad njenimi filmi je denimo bila navdušena tudi Simone de Beauvoir, s katero sta celo načrtovali skupni projekt po motivih znamenitega dela Drugi spol, ki pa se ni uresničil: komercialni in kritiški neuspeh omenjenih celovečercev je namreč Mai Zetterling prisilil, da se je umaknila iz švedske filmske industrije.
V sedemdesetih letih se je tako vrnila h kratki in dokumentarni formi, med drugim z avtobiografsko »feministično« izpovedjo Vsa naša imena (1975) in aktivističnim portretom grenlandskih lovcev na tjulnje O tjulnjih in ljudeh (1981), posnela je tudi rahlo nenavaden otroški film Mesec je zelen sir (1977). V britanski produkciji je nato sledil Čisti poden (1982), ki je nastal kot »ženski odgovor« na kultni film režiserja Alana Clarka o življenju v mladinskem zaporu Scum, v domače okolje pa se je vrnila šele s svojim zadnjim celovečernim igranim filmom Amorosa (1986), portretom švedske feministične pisateljice Agnes von Krusenstjerna, po romanih katere je posnela svoj prvenec.
Retrospektivo so v Kinoteki pripravili v sodelovanju s Švedskim filmskim inštitutom. Trajala bo do 29. oktobra, v tem času pa bo v Dvorani Silvana Furlana na ogled tudi razstava fotografij ter podob iz izbranih filmov Mai Zetterling.