»Dokumentarci so na pohodu« je tudi naslov letošnje retrospektivne sekcije znotraj 28. FDF, ki se osredotoča na burna trideseta in ameriški New Deal. »Z obdobjem imamo precej skupnega: vzpon fašizma, strah, nestrpnost, medijsko manipulacijo. Svet gori: politično, družbeno, medčloveško in podnebno. Nekatere lekcije, ki smo jih že vzeli, jemljemo znova. In dokumentarni filmi nas opomnijo prav na to. Niso le žanr. So zaveza in pogled v resnice, ki so pogosto prezrte, utišane ali potisnjene ob rob. V teh filmih resnice niso olepšane s filtri ali umetno inteligenco,« je med drugim povedal generalni direktor Cankarjevega doma Jure Novak. In še: »Dokumentarni film je v svojem bistvu družbeno odgovoren. In kmalu bomo lahko družbeno odgovorni tudi vsi mi: bliža se čas, ko se lahko in se moramo udeležiti ključnega rituala demokracije – volitev. Če se odpovemo tej pravici, oslabimo lasten glas. Si v teh časih, tako podobnim tridesetim, to lahko privoščimo?« Retrospektiva bo letos ponudila šest sklopov pod naslovi: Velika depresija in novo upanje; Pare Lorentz; Fašizem v Španiji, mednarodna skupnost; Dežela; Hibridni film ter Posledice.
Tekmovalni sklop petih filmov
Zato so dogodki, kot je FDF, s svojim poudarkom tudi na človekovih pravicah, še posebej dragoceni, je prepričana Metka Naglič, direktorica za kampanje in komunikacije Amnesty International Slovenije, kjer podeljujejo tudi nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic filmom v tekmovalnem sklopu. »V ospredju festivala so zgodbe, glasovi in resnica, ki pogosto ostajajo spregledani, potisnjeni na rob ali zamolčani. Film ima pri tem edinstveno moč – da razkriva, odpira vprašanja in nas nagovarja k razmisleku ter dejanjem.«
V letošnji tekmovalni sklop so uvrstili pet filmov, ki jim je skupno to, da odstirajo akutne probleme sodobnega sveta, od ekoloških tematik, pravic delavcev, manjšin, verskega fundamentalizma. Ta sklop služi tudi kot opomnik vsem sodobnim množičnim medijem, ki številne pomembne in pomenljive zgodbe zaradi navidezne neatraktivnosti vse prepogosto potiskajo na stran. »Čeprav je tekmovalni program posvečen človekovim pravicam, bi lahko rekli, da ima skoraj vsak dokumentarec v sebi nekak element kršenja človekovih pravic,« je izpostavil vodja filmskega programa Cankarjevega doma Simon Popek.
Za otvoritveni film je Popek izbral hrvaško-srbsko-slovenski film Kar je treba storiti režiserja Srdjana Kovačevića o Delavski svetovalnici v Ljubljani, ki nudi pravno pomoč deprivilegiranim delavcem iz republik nekdanje Jugoslavije.
Na ogled bo tudi slovenski film Ples življenja, v katerem je režiser Siniša Gačić tematiziral vprašanje evtanazije. Za nagrado se bo potegoval tudi hrvaški dokumentarec Mirovnik režiserja Ivana Ramljaka o še vedno sumljivi smrti načelnika osiješke policije v času hrvaškega osamosvajanja. Najbolj pričakovan pa je film Nune proti Vatikanu italijanske režiserke Lorene Luciano, ki med drugim govori o slovenskem jezuitskem duhovniku Marku Rupniku in njegovem domnevnem spolnem nasilju. V tekmovalni sekciji je še iranski koprodukcijski film V boju s tradicijo, ki ga podpisujeta Mohamadreza Ejni in Sara Kaki. To je zgodba o mladi iranski aktivistki in prvi ženski v lokalnem okolju, ki se bori proti dogovorjenim porokam mladih deklet s starejšimi moškimi. Filme bo ocenila tričlanska mednarodna žirija, domači režiserki Kukla in Sonja Prosenc ter predstavnik Amnesty International Madžarske Aron Demeter.
Preostali festivalski sklopi
Dokumentarce, ki se v marsičem navezujejo in dopolnjujejo tekmovalni sklop, vendar najpogosteje prinašajo večje, medijsko bolj izpostavljene zgodbe, so organizatorji festivala zbrali v sekciji Aktualni, družbenokritični, medtem ko sklop Intimni in globalni portreti prinaša drobne, skrbno stkane zgodbe, ki govorijo o posamezniku v določenem prostoru in času. Miti, ikone, mediji pa je sklop filmov o inovativnih posameznikih, družbenih fenomenih, ter izpostavlja slabo ali nikoli raziskane zgodbe iz sodobnega življenja ali polpretekle zgodovine.
Med temi je Popek izpostavil še en slovenski film Kdor ne skače režiserja Borisa Petkoviča na temo športnega navijaštva, dokumentarec Ellis Park avstralskega režiserja Justina Kurzela o multiinštrumentalistu Warrenu Ellisu, dokumentarec o Elvisu Presleyju in obdobju, ko je živel v Las Vegasu (avstralski režiser Baz Luhrmann je uporabil posnetke iz arhivov studia MGM, ki so bili pozabljeni). Na ogled bodo tudi portret Neaplja skozi kamero italijanskega režiserja Gianfranca Rosija, lirični dokumentarec o makedonskem starcu Povest o Siljanu režiserke Tamare Kotevske, Agatin almanah režiserke Amalie Atkinskanadske, kjer gre za portret starke, ki že vse življenje živi trajnostno in samozadostno, ter portret Emerika Bluma, ki je iz nič ustvaril eno največjih jugoslovanskih podjetij na področju energetike, posnela pa ga je bosanska režiserka Jasmila Žbanić.