Gora Rocka je festival, ki ga poganja več kot 360 prostovoljcev in za katerega tri dni na leto, konec junija, živi celotna Šentviška planota na Tolminskem. Tisti, ki iz mreže prostovoljcev izstopi, mora sam poiskati drugega prostovoljca. To je ključ, da v organizaciji ni vrzeli in da so vzdržali in se v dvajsetih letih in več celo prerasli. Zvečer so koncerti z domačimi in tujimi skupinami, ki izvajajo rock in tudi druge žanre, čez dan pa potekajo zabavni kulturni in športni dogodki. Gre za »festivalski balonček, ko vanj vstopiš, doživiš popoln odklop in nekaj najlepšega v življenju,« je v novem dokumentarcu Gora Rocka povedal eden od rednih obiskovalcev festivala.
Kjer skupnost še sodeluje
Izkupiček organizatorji festivala namenijo nastalim logističnim stroškom, preostalo pa gre v dobrodelne namene – nekaj lokalni skupnosti in okoliškim prostovoljnim društvom, ki so ravno tako vključena v organizacijo, nekaj širši skupnosti. Letos, ko bo 22. edicija festivala, pričakujejo, da bodo dosegli pol milijona evrov, ki so jih v letih delovanja namenili v dobrodelnost. Pravijo, da to njihov festival tudi najbolj osmišlja. V neokrnjeni naravi je poskrbljeno celo za ekološko pobiranje in razvrščanje odpadkov, pijačo točijo v pralne kozarce, po zaključku festivala fantje pokosijo in pognojijo travnik, da se spet obnavlja, nastopajoči pa svoj pečat pustijo tudi tako, da zasadijo svoje drevo v Drevored rokerskih zvezd ob vhodu na festival.
Vse to je kulisa, ki je služila režiserju Miranu Zupaniču (znašel se je tudi v vlogi scenarista in snemalca), da je posnel zelo simpatičen in mestoma duhovit dokumentarec, ki ni le glasbene narave, ampak razgrinja različne kontekste. Denimo etnološko beleži življenje v lokalni skupnosti, ki v 21. stoletju še vedno kljubuje globalnim trendom individualizma, lakomnosti, sebičnosti, ter neguje medsosedsko pomoč, dobrodelnost, dobre odnose. Niso odrezani od sveta, ne nazadnje planotarji hodijo v dolino v službe, v šole, ter sta kmetovanje in košnja pogosto popoldansko delo. A dragoceno je, da različne generacije ostajajo v vaseh in jih ohranjajo še kako žive. Najboljši kazalnik prihodnosti je, kot ugotavljajo tudi protagonisti domačini v dokumentarcu, da se je nedavno formiral nov mladinski nogometni klub, na igrišču, kjer so pred tem žogo brcali njihovi očetje in kjer so potem zastavili tudi prvi Gora Rock festival.
Oda prostovoljstvu
»Po dokumentarcu Sarajevo safari sem čutil nujo posneti film s pozitivno vsebino. Izbor Gore Rocka je bil prava odločitev. Privilegij je spoznati toliko sijajnih ljudi – organizatorjev, glasbenikov in obiskovalcev festivala, ki temelji na prijateljstvu, občutku pripadnosti, prostovoljstvu in dobrodelnosti. In želji po zabavi, seveda,« pravi režiser, ki je denimo posnel tudi odmeven dokumentarec Otroci s Petrička. Režiser v novem dokumentarcu kot referenčno točko izpostavi koncertni oder, kamor se ves čas ciklično vrača (med gosti so Big Foot Mama, Vlado Kreslin in Mali bogovi, Magnifico, MRFY, Tabu …), vmes pa organizatorji, prostovoljci in lokalni prebivalci pripovedujejo o svoji vpetosti v organizacijo festivala ter o smislu, ki ga vidijo v tem prostovoljnem delu.
Mnogi so zraven vseh dvajset in več let, njihov entuziastični motor in povezovalec pa je ustanovitelj festivala Jernej Kenda, ki je s tem uresničil svojo vizijo in jo hkrati naredil za vizijo vseh planotarjev. Ne le močnih fantov, ki fizično vsakič znova postavijo festivalsko prizorišče (od odra, ograj do ureditve parkirišč), tudi najstarejši vaščani so vpeti – od tistih, ki vodijo finance festivala, prek sosede, ki jim oddaja travnik, kjer poteka festival, do sosede, ki je povedala: »Čeprav sploh ne poslušam rocka, rada imam narodnozabavno glasbo, niti pomislila nisem, da jim kdaj ne bi dala elektrike.«
To nekakšno trdoživost, puntarstvo, ki bo brez dvoma festival gnalo naprej, čeprav so prvotni organizatorji že nekoliko upehani, je zaznamovalo planotarje že skozi zgodovino. Kako so trpeli v raznarodovanju, prikazujejo tudi freske Toneta Kralja v njihovi domači cerkvi svetega Vida, ki jih je narisal ob koncu druge svetovne vojne, kjer je v vlogah veljakov upodobil fašiste, za trpeče ljudi pa si je izposodil obraze lokalnih prebivalcev, med njimi dečka z berglami. Režiser jih je ujel v svojo kamero in podložil z glasbo renesančnega skladatelja Jakoba Petelina Gallusa, še enega velikana, ki izvira iz teh koncev. Zato so tudi svojo kulturno dvorano poimenovali Gallusova dvorana (kot jo ima pri nas le še ljubljanski Cankarjev dom). Dokumentarni film je delo produkcijske hiše Arsmedia, nastal pa je v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom.
