Odprtje Festivala slovenskega filma v Portorožu je minilo brez vidnejših političnih predstavnikov aktualne oblasti. Zaplet s filmom Exodus 1945: Naša kri režiserja Vida Planinca, ki ga niso uvrstili na program festivala, čeprav je v kinih podiral rekorde, je botroval odpovedi udeležbe ministrice za kulturo Ignacije Fridl Jarc na odprtju. Organizatorji so se branili, da film ni bil vsebinsko ocenjen, zato njegova neuvrstitev ne predstavlja presoje njegove umetniške kakovosti, tematike ali idejnega sporočila, pač pa je bil film prijavljen kot srednjemetražni igrani film, veljavni festivalski pravilnik pa ne predvideva posebnih nagrad za srednjemetražni igrani film.
Zaplet s filmom bi se dal rešiti tudi kako drugače, saj bi lahko film morda prikazali v kateri od sekcij festivala. Kljub temu je odprtje minilo v znamenju umetnosti in ne tradicionalno dolgih govorov.
Nagrada Janezu Koviču
Na odprtju so nagrado Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo podelili scenografu in producentu Janezu Koviču. Najprestižnejšo slovensko filmsko nagrado je Kovič prejel za bogato, 40 let trajajočo kariero, v kateri je ustvaril več kot 70 filmskih in televizijskih projektov. Kot scenograf je soustvarjal številne nepozabne filmske svetove, kot producent pa prispeval tudi k mednarodnim uspehom slovenskega filma.
Kovič je bil ob prejemu kratek. Rekel je, da ti film vedno vzame delček življenja, a ti za to ni nikoli žal. Nagrada pa je v kolektivnem delu celotne ekipe in nagrada je film, ki ga ljubiš.
Direktor festivala Bojan Labović, ki se z letošnjim letom poslavlja od vodenja, je opozoril na letošnjo bogato bero in mladostno energijo, ki jo zadnja leta na festival prinašajo študentke in študenti. Tako bo tudi letos. Labović meni, da na festivalu vlada dobro vzdušje, ki naj se nadaljuje tudi z novo ekipo v 30. ediciji. Slovesnost je minila tudi v znamenju glasbe zasedbe Katalena, ki je bila dober uvod v otvoritveni film Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo v režiji Ester Ivakič.
V sredo dopoldne so v tekmovalnem programu prikazali zanimiv dokumentarni film Praznik mladinske pesmi režiserja Tadeja Čatra, ki govori o začetkih mladinskega pevskega festivala v Celju. S filmom pa se Čater, kot pravi, poklanja vsem, ki so takrat in tudi pozneje nastopili in organizirali petje otrok in mladine.
Filmi, ustvarjeni z UI
V nadaljevanju dneva je potekala tudi okrogla miza o vlogi umetne inteligence (UI) pri filmskem ustvarjanju. Režiser in scenarist Matevž Luzar je poudaril, da filmi ustvarjeni z UI, so in bodo dolgočasni v svoji politični korektnosti, ne zmorejo presenetiti, saj UI ni sposobna napisati presežnega scenarija. Največjo draž filmskega ustvarjanja vidi na snemanju, ko se na lokaciji zbere skupina ljudi z idejo, ki dopušča napake. Vsega tega ti ne more dati UI brez studia, pravih lokacij in igralcev pred kamero. Luzar glede prihodnosti filma ni pretirano črnogled. Pravi, da lahko sobivajo režiserji UI in režiserji pravega filma.
Direktor fotografije Darko Herič je spomnil, da imajo ljudje željo po ustvarjanju, UI pa te želje nima. Lahko bo nastalo nešteto filmov z UI, vsi si bodo podobni, a kdo jih bo gledal? Kot si je v šali odgovoril Herič sam – gledala jih bo UI.
Multimedijski umetnik in fotograf mlajše generacije Nejc Trampuž pri svojem delu veliko uporablja UI, pod avtorstvo v teh primerih podpiše oba. Kot je povedal na okrogli mizi, je UI vse bolj kompleksna, zato tudi uporabe ne gre podcenjevati. Za vsemi ukazi, ki jih daš UI, je razmislek, možgani, kot pravi. Eno od prednosti UI pri ustvarjanju filma vidi v pocenitvi procesa. S pomočjo CGI, z digitalnimi posebnimi učinki, lahko po njegovem mnenju dosežemo prikaz nečesa, česar si slovenski film ne bi mogel privoščiti. Po njegovem mnenju bojkot UI ne bo zalegel, saj umetna pamet ne bo kar izginila, a vedno se porajajo nove možnosti, kako postati in ostati ustvarjalen.
Med številnimi prikazanimi filmi je izstopala projekcija celovečernega dokumentarnega filma Planina (To Hold a Mountain), ki ga podpisujeta Biljana Tutorov in Petar Glomazić. Pretresljiv film, ki je po mnenju mnogih tudi eden od favoritov za festivalsko nagrado, se dogaja na odmaknjenih vrhovih Sinjajevine, največjega pašniškega območja na Balkanu, kjer mati in hči ponosno branita svojo goro in nomadsko pašniško tradicijo pred vzpostavitvijo Natovega vojaškega poligona. Mater in hčer povezuje nevsakdanja ljubezen, pa tudi grenki spomini.