Članica sveta revije Ekran Majda Širca je v obrazložitvi priznanja za življenjsko delo, ki gre v roke filmskemu kritiku in publicistu Zdenku Vrdlovcu, med drugim zapisala, da gre za skrbnika tako svetovnega zgodovinskega filmskega spomina kot slovenske kinematografije, »ki je ni nekritično sesuval, ampak poglabljal njeno vednost, jo argumentirano analiziral in skrbel, da je Slovenija dobila filmsko teorijo, podprto s cinefilsko strastjo in širokim vedenjem«.
Poglobljene monografije
Filozof, sociolog kulture, predavatelj filmske teorije, kritik in esejist Zdenko Vrdlovec je ob novinarskem delu pri časopisu Dnevnik svojo cinefilsko strast pravzaprav lahko gojil šele v svojem »prostem času« in ponoči, ko so nastajale obsežne in poglobljene monografije o Boštjanu Hladniku, Fritzu Langu, Johnu Cassavetesu, bil je soavtor monografije o Františku Čapu, zbornika Filmska komedija ter fotozgodovine slovenskega filma V kraljestvu filma. Bil je tudi soavtor Filmografije slovenskih celovečernih filmov (1994–2003) in Filmskega leksikona ter avtor monumentalne Zgodovine filma na Slovenskem 1896–2011.
Po mnenju Majde Širca je vzorčna že njegova zgodnja knjiga o filmu Lepota prevare, s katero je pravzaprav zakoličil smeri svojega nadaljnjega pisanja in kjer je o filmskih pojmih razmišljal skozi filme zanj ikoničnih avtorjev, kot so Wilder, Bresson, Hitchcock, Godard, Wenders, Fassbinder, Vertov in Ford.
Še vedno s filmom
Danes, deset let po upokojitvi, še vedno piše in izdaja knjige na temo filma, o priznanju Ekrana za življenjsko delo pa pravi: »Tradicija tega priznanja revije Ekran za filmsko kritiko ima to posebnost, da ga izmenično podeljujejo eno leto starejšemu, drugo leto mlajšemu filmskemu kritiku ali kritičarki. Lani je to priznanje prejela Veronika Zakonjšek, ki piše tako za Dnevnik kot za Ekran. Kakor sem počel tudi sam, le da sem imel ta privilegij, da sem lahko štirideset let pisal filmske kritike kot poklicni novinar Dnevnika – mlajši filmski kritiki in kritičarke, ki jih je že več kot starejših, žal nimajo tega privilegija.«
Spominja se tudi: »Ekranovega priznanja sem lahko samo vesel, saj je prav sodelovanje s to revijo vplivalo na to, da sem se začel intenzivneje ukvarjati s filmsko zgodovino in teorijo. S tedanjim glavnim urednikom Ekrana Silvanom Furlanom sva zasnovala knjižni zbirki; ena je bila namenjena slovenskemu filmu, v njej so izšle monografije o Františku Čapu, Karolu Grossmannu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču in Boštjanu Hladniku; druga, imenovala se je Imago, pa filmski teoriji in zgodovini. Pri Ekranu smo začeli brskati po slovenski filmski zgodovini iz obdobja 1905–1945 in ti spisi so potem izšli v knjižni obliki pod naslovom V kraljestvu filma.«
Monografija o Borisu Juhu
Pri Ekranu so prirejali tudi filmske krožke in ustanovili Jesensko filmsko šolo, »ki seveda ni bila toliko kakšna 'šola', kakor pa mednarodni kolokvij o filmu. V tem času sem tudi sam napisal nekaj filmskih esejev, monografij in knjig – med njimi Filmski leksikon, tega skupaj z Bojanom Kavčičem –, kmalu ali kakšnih pet let po Zgodovini filma na Slovenskem 1896-2011 pa je tudi moja kritiška kariera postala 'zgodovina'.«
Še vedno pa ostaja publicist, kajti lani je izšla njegova knjiga Matrica fikcije, »ki se sicer začne in konča s filmom, toda vmes se ukvarjam s povsem druge vrste podobami. Neka 'posebnost' filmskih kritikov je ta, da ne pišejo kaj dosti o igralcih, če gre za zvezdnike, jih samo omenijo; toda ko sem letos pisal monografijo o Borisu Juhu, sem ugotovil, kako se z vidika igralčevih vlog tudi sam film lahko prikaže v 'novi' luči.«
Ta njegov večplasten pogled na film izpostavlja tudi Majda Širca: »Zdi se, da je zanj glavna nagrada užitek v interpretaciji tega, kar v filmu – pa ne le v filmu – vidi, odkrije, zazna in semantično razvozla. Zdi se, da ta užitek nikoli ni ugasnil – vse od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v času 'vzhodnih vetrov', kot sam pravi, začel objavljati v reviji Ekran, pa skozi bogata osemdeseta leta in mnogo čez, ko je zavel 'zahodni veter', predvsem kot posledica francoskega razcveta filmske teorije, ki je odmevala v reviji Cahiers du Cinéma in jo je tudi Vrdlovec presežno prenašal v naš prostor.«
Širca še meni, da je v krogu različnih Ekranovih generacij kot tudi širše Vrdlovec postal ključna referenca filmskega pisanja: »Ob strokovnosti svojemu bralstvu uspe prenesti tudi užitek, prav takšen, kot ga sam izkuša ob gledanju filmov, ki se jim strastno in šarmantno posveča.« Po podelitvi priznanja v torek v Slovenski kinoteki bo sledila še projekcija filma Premiera iz leta 1977 režiserja Johna Cassavetesa, ki si ga je izbral nagrajenec.
