Costa-Gavras je 91-letni francoski scenarist in režiser grških korenin. Njegovi filmi, ki jih pogosto odlikuje družbenokritični naboj zoper politične in druge krivice sveta, so močno zaznamovali sodobno kinematografijo. Občinstvu je znal resne teme približati na privlačen način. V Slovenski kinoteki je v okviru Liffa trenutno na ogled retrospektiva njegovih del, v ponedeljek popoldne pa si je tamkajšnjo dvorano Silvana Furlana ogledal še sam Costa-Gavras, tik preden se je usedel za mizico na odru, zraven Simona Popka, programskega vodjo Liffa, in režiserke ter publicistke Varje Močnik, ki sta z legendarnim režiserjem vodila pogovor o njegovih pogledih na sedmo umetnost. »Vsak film je zame političen,« je dejal Costa-Gavras. »Vsak film namreč ustvarja odnose s tisočimi, včasih milijoni ljudi. Politični niso samo filmi o politikih ali direktnih političnih problemih, temveč je politično vse, kar s filmom povemo. V resnici ustvarjamo šov. Filme gledamo za razvedrilo. To so antični Grki počeli z gledališčem. Tako kot v antični Grčiji je tudi danes pomembno povedati kaj o družbi, v kateri živimo.« Vsakega izmed skoraj dvajsetih filmov, ki jih je Costa-Gavras ustvaril v svoji petdesetletni karieri, se je lotil izključno zato, ker se ga je nekaj – zgodba, dogodek ali knjiga – globoko dotaknilo.

Danes lahko s telefonom posnameš film. Že zelo dobri filmi so bili narejeni na tak način. Tu nevarnost tiči v tem, da si prisiljen gledati filme na telefonu, kar je barbarizem.

Costa-Gavras, filmski režiser

O stolih in barbarizmu

Festivalski gost je izpostavil, da je po zaslugi Francoske kinoteke, ustanovljene leta 1936, ki ji danes tudi predseduje, videl marsikateri film, ki ga sicer ne bi. Najboljši način gledanja filmov je še vedno veliko platno, je prepričan. »Tudi otroci pridejo v našo kinoteko. Ti so hecni. Ko izvedo, da bodo gledali črno-bel film, vsi rečejo 'ne, tega ne maramo', ker so navajeni na televizijo. Po ogledu pa so fascinirani in si želijo videti še več, zlasti črno-belih komedij.« Costa-Gavras je prav tako iz prve roke opazoval korenite tehnološke spremembe, ki so preobrazile filmsko ustvarjanje. Povedal je: »Danes lahko s telefonom posnameš film. Že zelo dobri filmi so bili narejeni na tak način. Tu nevarnost tiči v tem, da si prisiljen gledati filme na telefonu, kar je barbarizem.«

Costa-Gavras ima izkušnje s snemanji tako na evropskih tleh kot na drugi strani Atlantika. »Prijatelj, velik režiser, mi je nekoč dejal, da razlika med ameriškimi in evropskimi filmi tiči v eni stvari. V Združenih državah delajo filme, kot bi nekdo proizvajal stole. Ključno jih je prodati čim več, kolikor jih le lahko. Evropski filmi so tudi kot stoli, vendar so takšni z veliko stila, zapleteni so in kupujejo jih ljudje po svojih zmožnostih.«

V boj za Jacka Lemmona

Sodelovanje z igralci je eno glavnih stičišč filmskega ustvarjanja, tam se zgodi najpomembnejša mistika, ki zgodbo oživi. Filmi Costa-Gavrasa so pritegnili številne velike zvezde, četudi so njihove vloge imele le nekaj replik. »Zelo rad imam dobre igralce. Nekateri postanejo zvezde. Niso pa vse zvezde dobri igralci,« je pripomnil starosta filmske umetnosti.

Spominjal se je časa tik pred snemanjem filma Pogrešan (Missing, 1982). Ko je končal scenarij, se je veselil sestanka z ljudmi iz Universal Studios. Na sestanek jih je prišlo deset in eden izmed njih je vprašal: »Costa, kdo bo glavni igralec?« V tistem trenutku je režiser brez obotavljanja izstrelil: »Jack Lemmon.« Zavladala je tišina. »Ali delamo komedijo?« se je spraševala deseterica. »Takrat sem jim naštel filme, v katerih Jack igra komično, a se v njem zrcali tragedija,« je pripovedoval Costa-Gavras. Stvar je bila v tem, da je ameriško občinstvo Lemmona dojemalo kot izrazito komično igralsko persono, zato so živine v produkciji zmajale z glavo in zavrnile režiserjev predlog. »Namesto njega so mi ponudili Gena Hackmana. Odvrnil sem jim: 'V filmu je prizor, v katerem gre oče do ameriške ambasade v Santiagu de Chile. Tam mu ambasador zatrjuje, da delajo vse za to, da bi našli njegovega sina, medtem ko oče ve, da je to čista laž. Gene Hackman bi tega ambasadorja zgrabil in udaril. Jack Lemmon po drugi strani, ki je bolj buržoazen Newyorčan, republikanski volilec in nasploh dober človek, bi požrl vse, kar bi mu ta ambasador rekel.'« Na koncu so po dolgem pregovarjanju uslišali njegovo željo. Lemmon je nastopil v glavni vlogi in film je doživel velik uspeh. Kot režiser moraš znati vztrajati, včasih kakšno zgodbo tudi izpustiti, je legendarni režiser še delil z občinstvom. 

Priporočamo