Morda se zdi, da so srhljivi prizori, srhljiva glasba in tako imenovani »jump scare« (nenadni strašljivi prizori, zaradi katerih zakričimo) recept za povzročanje nočnih mor. Vendar nova psihološka dognanja kažejo ravno nasprotno. Grozljivke so lahko presenetljivo učinkovita oblika čustvene vadbe, ki nas uči spoprijemanja z negotovostjo in zmanjšuje vsakodnevno tesnobo. Zakaj se torej ljudje vračamo k filmom in zgodbam, ki nas strašijo, in kako nam to lahko celo koristi?
Paradoks strahu
Na prvi pogled je ljubezen do grozljivk ena največjih psiholoških ugank sodobne kulture. Strah je namreč najosnovnejše čustvo, ki je evolucijsko namenjeno preživetju: aktivira »alarmni« sistem telesa, nas opozarja na nevarnosti in sproži odziv »boj ali beg«. Strah je tisti, ki nas odvrne od roba pečine, od sumljivega zvoka v gozdu ali od situacij, ki presegajo naše razumevanje. Zakaj bi si ga torej želeli prostovoljno izkusiti v prostem času?
Pa vendar je ravno to resničnost pop kulture: milijoni ljudi se vsako leto prostovoljno prestrašijo ob filmih, kot so Izžarevanje, Izganjalec hudiča ali franšize, kot sta Žaga in Brez povratka. Grozljivke so eden najbolj stabilnih in donosnih žanrov – gledalci se vračajo, ker želijo znova in znova občutiti nelagodje, ki ga sproža strah.
Kot ugotavlja raziskovalec Mark Miller z univerz Monash iz Toronta, se tu skriva paradoks: »Naravnani smo na izogibanje nevarnosti, a prav tako nas privlačijo izkušnje, ki presegajo običajni občutek varnosti.«
To protislovje pa ni nekaj novega. Že Aristotel je v Poetiki pisal o tem, da občinstvo skozi tragedijo doživlja katarzo: očiščenje čustev, ki je hkrati boleče in osvobajajoče. Miller ponuja sodobnejšo razlago: človeka privlači stik z grozljivim, ker mu omogoča stik z lastnimi skrajnimi čustvenimi stanji – vendar v varnem okolju. Strah v nadzorovanem okolju postane paradoksalno užitek. Podobno kot se nekateri spuščajo s padalom ali iščejo adrenalin v ekstremnih športih, drugi najdejo svoje meje v fikciji.
A ključna razlika je, da pri grozljivkah človek pravzaprav ne tvega ničesar. Gledalec sedi v udobju dnevne sobe ali kinodvorane, a doživlja čustva, kot bi bil v resnični nevarnosti. Cona varnosti omogoča pristop k lastnim strahovom brez realnih posledic, kar ustvarja posebno privlačno kombinacijo vznemirjenja in nadzora.
Zanimivo je tudi, da so grozljivke družbeno sprejemljiva oblika spoznavanja temnih plati človeške narave, medtem ko si v realnem življenju neradi priznamo, da nas privlačijo tabu teme – smrt, nasilje, nadnaravno, zlo. Fikcija pa deluje kot ventil, skozi katerega lahko raziskujemo te vidike brez moralne obtožbe. Vsaj za dve uri smo lahko priča najbolj mračnim scenarijem – in pri tem ne tvegamo ničesar, razen slabega spanca. Zato so znanstveniki to uradno poimenovali paradoks groze.
Tri vrste ljubiteljev grozljivk
Čeprav se v kinu ob grozljivkah pogosto ozremo naokrog in pomislimo, da strah vsi doživljamo enako, raziskave kažejo, da nas k grozljivkam vodijo presenetljivo različni motivi. Ameriški psiholog Coltan Scrivner je v zadnjih letih opravil več obsežnih raziskav, ki razkrivajo, da je ljubitelje grozljivk mogoče med seboj razlikovati. Razdelil jih je v tri psihološke tipe:
1. Adrenalinski zasvojenci
To so tisti gledalci, ki jih žene čisto vznemirjenje. V grozljivkah uživajo zaradi telesnega odziva – pospešenega srčnega utripa, povečanega adrenalina in napetosti. Ne gre za to, da jih grozljivke ne bi prestrašile, ravno obratno, to je tisto, kar iščejo. Strah torej zanje ni negativno čustvo, temveč oblika zabave. Podobno kot adrenalinski športniki preizkušajo meje telesa, ti gledalci preizkušajo svoje čustvene meje.
2. »White Knucklers« - »Beli členkarji«
To skupino sestavljajo ljudje, ki grozljivk pravzaprav ne marajo, a jih vseeno gledajo. To pa zato, ker želijo premagati strah. Slednje gledalce ne privlači užitek, ampak občutek zmagoslavja nad lastnim strahom. Ko preživijo najbolj napeto sceno, ne da bi zaprli oči ali skočili s sedeža, dobijo občutek osebne rasti. Grozljivke so zanje psihološki trening – preizkušajo meje lastne potrpežljivosti, poguma in samozaupanja.
3. Tisti, ki se soočajo s strahom
Kot navaja psiholog Coltan Scrivner, je tretja skupina najzanimivejša in ji pripada največ ljubiteljev grozljivk. Ti gledalci grozljivke uporabljajo kot orodje za soočanje z realnimi strahovi, kot so nasilje, izguba, zlo, bolezen in smrt. Ne iščejo le adrenalina, ampak čustveno predelavo ogledane teme. Ob gledanju grozljivk tako dobijo občutek, da se njihovi vsakodnevni problemi zmanjšajo. Grozljivke so zanje način, kako ohranjati psihično odpornost – omogočajo jim, da varno preigravajo različne scenarije nevarnosti in razvijajo strategije za obvladovanje stresa.
Grozljivke imajo pozitiven vpliv na možgane
Sodobna kognitivna znanost opisuje možgane kot nekakšen napovedovalni stroj, saj nenehno načrtujejo, kaj se nam bo zgodilo v bližnji prihodnosti, potem pa to primerjajo s tem, kar se nam je dejansko zgodilo. Ko tako v grozljivki poskušamo predvideti, kaj se bo zgodilo, po svoje treniramo možgane v napovedovanju. S tem pa uravnavamo možgane, da nas manj preseneti negotovost v realnem življenju.
V dobri grozljivki to uravnavanje poteka v tako imenovani sladki coni negotovosti. Če je grozljivka preblaga, nam postane dolgčas, če je preveč strašljiva, zapremo oči. Med tema skrajnostma pa leži območje, kjer smo ravno prav prestrašeni, da nas zgodba vklopi, ne pa preplavi. To je tudi učna cona za čustveno regulacijo: srce pospeši, dlani se potijo, a hkrati (čeprav nezavedno) vadimo upočasnitev diha, racionalizacijo grožnje in premik pozornosti. Ta mikro znanja se prenašajo v vsakdan – kdor zna zdržati napeto tretje dejanje filma, lažje »preživi« tudi napeti službeni ponedeljek.
Znanstveniki pa so v zadnjem desetletju ugotovili tudi, da so ljubitelji grozljivk bolj odporni na nepričakovane dogodke in se hitreje znebijo stresa. Ne zato, ker bi bili »neustrašni«, temveč ker so seznanjeni z lastnim strahom – prepoznajo telesne signale, jim pripišejo pomen in jih znajo znižati.
Nekateri psihologi celo govorijo o terapevtskem strahu, torej strahu, ki ga natančno odmerimo in ki na telesu pusti sled. Torej, ko nas film prestraši, mi pa hkrati zavestno zmanjšamo vznemirjenje (počasen izdih, mehkejša drža), se v možganih povežeta dva signala, ki se običajno izključujeta. To sta grožnja in nadzor. S ponovitvami je pot od »srce podivja« do »v redu sem« krajša in širša – kar pa je jedro psihične odpornosti.
Seveda grozljivke niso univerzalno orodje. Pri svežih travmah, panični motnji, post travmatski motnji ali izraziti občutljivosti na določene vsebine je bolje izbirati nežnejše forme ali delati z usposobljenim strokovnjakom.
Čeprav se zdi, da grozljivke obstajajo zgolj zato, da nas spravijo ob spanec, je slika precej širša. Strah, ki ga doživljamo ob gledanju grozljivk, ni le prazna senzacija – za mnoge je to varen prostor učenja, v katerem se srečujejo z negotovostjo, jo preizkušajo in premagujejo. V svetu, kjer so stres, negotovost in notranja napetost stalnica, grozljivke ponujajo paradoksalno obliko razbremenitve: namesto da nas ohromijo, nas lahko okrepijo. V pravem odmerku in ob pravem času so lahko opomnik, da je strah del življenja – a ni nujno njegov gospodar. In morda je prav zato gledanje grozljivk v resnici manj strašljivo, kot se zdi.
