Drugi celovečerec gruzijske režiserke Dee Kulumbegashvili April se odpre z groteskno podobo ženske; zgubane, zgrbančene in težkega dihanja pod kožo brez obraznih potez, ki jo iz kadra v naznanjanju prebujanja pomladi izrine šele močan aprilski dež. Čeprav mesec april simbolizira nove začetke in ponovno rojstvo narave, se film tako začne s smrtjo: s porodom nedonošenčka, ki zaradi nerazvitih pljuč takoj po rojstvu umre, kar sproži povod za mizogino gonjo proti ginekologinji in porodničarki Nini, o kateri krožijo govorice, da po vasi opravlja splave. »Morilka si,« jo obtoži otrokov oče, preden Ninino življenje postavi pod drobnogled lokalnega patriarhata. Kar pa ne pomeni, da ta preneha pomagati ženskam v stiski: deklici, ki je pri rosnih šestnajstih pahnjena v zakon ter ji skrivoma predpisuje kontracepcijske tabletke ali gluhonemi ženski, ki večkrat zanosi zaradi spolnih zlorab družinskega člana, ki ji na jedilni mizi, za katero v eni kasnejših scen obeduje njen posiljevalec, opravi splav.
Kulumbegashvili v tem pogledu ustvari film, ki nam tiho grozo, nasilje in mizoginijo podeželske Gruzije zareže naravnost v kosti ter klinične, statične kader sekvence vselej pusti teči, dokler v polnosti ne začutimo strahu, bolečine, agonije in obupa žensk, katerih telesa si pod ščitom ortodoksne cerkve lastijo njihovi možje in očetje. Podoba, ki jo vidimo na začetku, je tako Nina; pošastna gmota, ki simbolizira, kako patriarhat v žensko, ki ravna empatično in v skladu s svojimi moralnimi načeli, zaseje dvom in sovraštvo do same sebe. Noben aprilski dež in ponovno rojstvo narave tako ne more sprati tragedije, da v takšni državi živiš kot ženska.
Veronika Zakonjšek
Šola kot dresura
V svojem prvem igranem celovečernem prvencu Črna pika nas madžarski režiser Bálint Szimler vrne nazaj v šolske klopi. Pridružimo se desetletnemu Palku, ki se na lokalno madžarsko šolo prešola iz Nemčije in, vajen mehkejšega »zahodnjaškega« pristopa, naleti na velike težave pri vklapljanju v družbo in zapopadanju šolskih pravil. Nova na šoli je tudi njegova mlada učiteljica Juci, ki poskuša vpeljati liberalnejše, otrokom prijaznejše pedagoške prijeme, s čimer razdraži tako svoje kolege kot starše otrok. Sistem, ob katerega trčita novinca, je tog in neprepusten, vse, kar iz njega štrli, pa nemudoma pomendrano. Poudarek je na redu, disciplini in strahovladi, kar v nekaterih učiteljih budi sadistične apetite in vodi v groteskne – včasih smešne, drugič mučne – situacije, kakršnih se boste spomnili vsi, ki ste šolske klopi gulili v časih, ko se je zaradi klepetanja med poukom znalo dobiti v glavo kakšno kredo, če že ne kar šop ključev.
Učitelji kot roboti, brez sence pedagoškega erosa izvajajo program, ki ga narekuje kurikulum. Klasičen vzhodnoevropski dril, skratka, ki ga Szimler prikazuje z neverjetnim realizmom. Vse, od scenografije in kostumografije do igre in same fizionomije učiteljev je videti popolnoma avtentično, skoraj kot bi gledali dokumentarec – ali pa lastne spomine. Kako preživet je ustroj, ki ga tako učinkovito prikazuje film in ki hoče bržkone zrcaliti tudi splošno družbeno klimo na Madžarskem, pričata tudi razpadajoča šolska stavba in njen bedni inventar. A na koncu je treba vendarle dodati, da bi se najbrž dalo enako kritičen film posneti tudi v tistem drugem, bolj demokratičnem, nežnejšem šolskem sistemu, h kateremu se Szimler očitno nagiba.
Špela Barlič
