Da so na odru skupaj orkester, klavir, sintetizatorji ter čustveno in mentalno nabiti ambientalni zvoki, kjer je dovoljeno vse, od Bacha do punk rocka, ni v ustvarjalnosti nemškega skladatelja, pianista, producenta in remikserja Maxa Richterja nič nenavadnega. Povezuje torej svetove klasične glasbe in sodobno digitalno glasbeno produkcijo.
Skladatelj se je rodil leta 1966 v Hamelnu v Nemčija, odraščal pa v Veliki Britaniji, tako da ima nemško-britansko državljanstvo. Kompozicijo je študiral na Univerzi v Edinburgu in pozneje pri znamenitem italijanskem avantgardnem skladatelju Lucianu Beriu v Firencah. Ta vpliv avantgarde je sčasoma združil z minimalistično in filmsko estetiko. Pogosto se ga povezuje z gibanjem postminimalizma, navdihujejo pa ga skladatelji, kot so Philip Glass, Steve Reich in Arvo Pärt. Tudi njegova glasba ima tako iz tega navdiha ponavljajoče se harmonične strukture, ki ustvarijo čustveno, pogosto melanholično razpoloženje, kar doseže skozi počasne gradnje glasbenih lokov, pri tem pa, kot že rečeno, na oder skupaj postavi klasične in elektronske inštrumente.
Manifest počasnosti
Verjetno je Sleep iz 2015 njegovo najambicioznejše delo. Skladba traja kar osem ur, zamislil pa si jo je kot glasbo za spanje. Richter sam jo opisuje kot »nočno potovanje skozi podzavest«. Pogosto se izvaja kot celonočni koncert, na katerem lahko poslušalci tudi spijo. V zgodovini glasbe je zelo malo tako dolgih del. Wagnerjev cikel Nibelungov prstan sicer traja približno 15 ur, vendar je razdeljen na štiri opere, medtem ko je Richterjev Sleep zamišljen kot en sam neprekinjen glasbeni ekosistem. S tem je radikalno spremenil idejo, kaj sploh pomeni koncert, poslušanje in glasbeno delo.
V večini glasbene tradicije, od Bacha do Mahlerja, je glasba ustvarjena za aktivno poslušanje. Richter pa je storil nasprotno: skladbo je napisal za stanje med budnostjo in spanjem. Poslušalec naj bi zaspal, sanjal in se zbudil ob glasbi. Projekt je nastal v sodelovanju z nevroznanstvenikom Davidom Eaglemanom, ki preučuje zavest in delovanje možganov. Richter pogosto poudarja, da je Sleep tudi družbeni komentar, saj nam zastavlja vprašanje, ali si v svetu stalne stimulacije še dovolimo počitek?
The Blue Notebooks iz leta 2004 je eden od albumov, ki ga bomo slišali tudi v Ljubljani. Gre v bistvu za projekt, s katerim se je v mednarodnem prostoru dejansko proslavil. Zanimivost je, da glasba vsebuje tudi besedila Franza Kafke in Czesława Miłosza v interpretaciji britanske filmske in gledališke igralke Tilde Swinton, skladatelja pa je za delo navdihnilo politično ozračje po začetku vojne v Iraku. Ljubljanski koncert bo Richter začel z albumom In A Landscape iz leta 2024, kjer gre za kontemplativno glasbeno refleksijo o naravi, času in človekovem mestu v svetu.
Izpostaviti velja še eno njegovo vrhunsko delo z naslovom Recomposed by Max Richter: Vivaldi – The Four Seasons iz leta 2012, kjer je radikalno reinterpretiral dela italijanskega baročnega skladatelja Antonia Vivaldija. Ohranil je fragmente originala, vendar jih je preoblikoval v sodobni minimalistični slog. Album štejejo za enega najbolj prodornih klasičnih albumov 21. stoletja.
Nominacija za oskarja
Richter zelo veliko piše tudi za filme in televizijske serije. Med več kot petdesetimi filmi, za katere je napisal glasbo, izstopajo Valček z Baširjem režiserja Arija Folmana, Zlovešči otok režiserja Martina Scorseseja, Prihod režiserja Denisa Villeneuva, za katerega je prispeval skladbo On the Nature of Daylight, ki je postala ena najbolj prepoznavnih sodobnih filmskih skladb (z albuma The Blue Notebooks), ter Hamnet (režija Chloé Zhao), kjer je nominiran za oskarja za izvirno glasbo. S svojo glasbo je podložil tudi seriji The Leftovers in Black Mirror (epizoda Nosedive). Na letošnjem Berlinalu je prejel častno priznanje za izjemen prispevek k filmski umetnosti berlinale camera.
Richterjevi projekti imajo pogosto filozofsko ali politično ozadje, bodisi se poglablja v zgodovino vojn in nasilja bodisi v aktualne družbenopolitične teme, kot je ekologija, predvsem pa v njegovem fokusu zanimanja ostajata človek in njegova zavest. Njegov album Voices iz leta 2020 denimo temelji na splošni deklaraciji o človekovih pravicah.