V zasedbi so glasbeniki Fodé Lassana Diabaté, verjetno najbolj znan balafonist na svetu, ter kitarista Gaoussou Kouyaté in Mamadou Koussoube. Zapriseženi so griotski tradiciji in se hkrati spogledujejo s kongovsko rumbo, jazzom, gvinejsko plesno glasbo pa tudi z jazzom in rock'n'rollom.
Kakšna je vloga balafona v mandingovski kulturi?
Diabaté: Sem eden od ustanoviteljev tega projekta, skupaj z Gaoussoujem Kouyatéjem, sem tudi direktor skupine. V zgodovini Mandingov je bil balafon prvi inštrument, ki se je uporabljal na kraljevem dvoru, zgodovina mandingovskega cesarstva pa je bila zgrajena ravno okoli tega inštrumenta. Balafon je izdelan iz lesa drevesa, ki se v lokalnem jeziku imenuje gueno, raste pa v južnem delu območja Mandingov, se pravi na območjih Gvineje in Kite v Maliju.
Na ta inštrument se igra ob različnih družabnih in kulturnih dogodkih ter v mnogih vrstah glasbe. Uporablja se ga recimo v klasični glasbi, jazzu, bluesu, lahko spremlja tudi djembe. Je priljubljen inštrument, poznajo ga v mnogih afriških državah: v Maliju, Gvineji, Senegalu, Slonokoščeni obali, Gani, Kamerunu, Tanzaniji.
Morda celo obstaja festival, namenjen temu inštrumentu?
Diabaté: Da, res je, obstaja festival, imenovan Triangle du balafon, ki vsako leto poteka v mestu Sikasso na jugu Malija, kjer se zberejo vsi igralci balafona iz Malija, Burkina Fasa, Gvineje.
Kdaj ste poprijeli za kitaro?
Koussoube: Začel sem jo igrati že zgodaj v otroških letih. Pri nas vsi igramo glasbo, tako je iz generacije v generacijo, in torej tudi sam prihajam iz družine glasbenikov. Vpet sem tudi v druge zasedbe, v Maliju recimo sem igral z vsemi velikimi malijskimi izvajalci. Opravil sem velike nastope, sem solist Sidikija Diabatéja. Sodeloval sem pri številnih projektih s Fodéjem Lassano Diabatéjem.
Kako pa ste vi začeli svojo glasbeno kariero, glede na to, da ime Kouyaté označuje velike djélije
na kraljevem dvoru?
Kouyaté: Glasbo sem začel igrati pri šestih letih, moj prvi učitelj je bil Kalfa Doumbia, potem je bil Djelimady Tounkara. Leta 2009 sem šel v mesto Niafunké, da se naučim glasbenega sloga Alija Farke Toureja, skupaj z glasbenikom iz skupine Songhoye Blues, Garbo Tourejem. Potoval sem med Bamakom in Niafunkéjem, dokler režim Amadouja Toumanija Touréja ni padel marca 2012. Vsa družina je glasbena, Guitari Baro pa je bila moja prva skupina, v kateri sodelujem z Lassanejem Diabatéjem.
Kakšna je dinamika vašega skupinskega dela v Guitari Baro?
Diabaté: Z Gaoussoujem sem delal več let in sem ga dobro poznal že dolgo, skupaj sva bila v zasedbi Toumanija Diabatéja. Sprva je bil naš aktualni trio zasnovan za dva kitarista, Malijca in Gvinejca, in šele pozneje so me vključili kot balafonista, saj se balafon šteje za prvi inštrument Mandingov. Projekt smo si zamislili za nekaj nastopov, kot nekakšen eksperiment, če pa bo uspešen, bomo delo nadaljevali. Igrali smo recimo na festivalu v Dakarju, navdušili smo občinstvo in glasbene producente, ki so nas spodbujali, naj nadaljujemo. Naš koncert v Ljubljani je šele drugi te vrste in velikosti ter pomeni priložnost za naša mlada kitarista. To je tudi naša prva turneja in že zdaj nekako vemo, da si ta projekt zasluži nadaljevanje. Pravzaprav bi lahko potovali po vsem svetu, od ZDA do Japonske.
Kot bodoči ambasadorji glasbe po svetu verjetno čutite neko posebno poslanstvo?
Diabaté: Absolutno, z našimi koncerti se podajamo na glasbeno potovanje, na katerem predstavljamo in promoviramo kulturno bogastvo Malija. Vsi trije pripadamo družinam djélijev. Vloga djélijev je prinašati mir. Ob upoštevanju trenutne situacije v Maliju, kjer mir motijo džihadistični napadi, pozivamo prebivalce, naj bodo pozorni in naj se ne bojijo. Džihadisti nas hočejo ponovno razseliti, kar je nesprejemljivo. Ljudem iz drugih držav in z drugih celin svetujemo, naj pridejo in obiščejo Mali, da ga ne bodo džihadisti popolnoma izolirali in da vidijo, da z našim narodom ne ravnajo prav.