V devetdesetih, ko so se Niowt pojavili in bili zasedba s petimi člani, so dajali vtis alternativne skupine z omejenim domačim dosegom. Bili so skupina, o kateri se je govorilo, da igra na tujem, čeravno je redkokdo poznal njihov domet v zahodni Evropi. Da so na primer v Nemčiji veljali za eno najbolj perspektivnih novih skupin. Več v pogovoru z Mojco Krevel, ki ob Petru Šenku tvori zasedbo, ki je danes duo.
Kako se je prva postava sestavila?
Bila sem na nekem študentskem žuru, ki je bil kar pri meni doma v Šiški, od koder sem. Na zabavo je kolegica pripeljala svojega fanta, to je bil Sebastijan Horvat, režiser, tedaj še študent. Nekaj smo prepevali in je rekel, da mu je v redu glasba in da bi naredili glasbo za njegovo študentsko predstavo, obenem pa tudi, da ima ansambel, ki bi to zmogel odigrati in je bil v njem tudi Peter. Tako sva se spoznala s Petrom, s katerim sva osnova Niowt nekoč in danes.
Pred tem ste bili šišenska brenkačica?
Akustična? Pri tabornikih, kasneje pa daleč od tega. V srednji šoli sem imela nekaj bendov, katerih imen se niti ne spomnim več in kjer sem bila električna kitaristka. Nasploh se imam bolj za kitaristko kot pevko, kar sem pri Niowtu prevzela po sili razmer.
Dandanes je več električnih kitaristk, kot jih je bilo pred tridesetimi ali štirideseti leti. Kdo je vplival na vas?
Nisem posebna privrženka ženskih izvajalk in vedno mi je bilo precej vseeno, katerega spola sem. Obenem nimam fetiša na kitare in na kitaristiko kot tako. Prek zasedb, kot sta Duran Duran in Depeche Mode, in Davida Bowieja sem odkrila, da hočem delati glasbo, in kitara se je izkazala za hvaležen inštrument za postavljanje skladbe. Vedno mi je bilo igrati kitaro nekaj naravnega. Šele kasneje mi je bilo servirano, da sem neke vrste vzor za punce. A soliranje mi je dolgočasno. Ko je v prvo postavo Niowtov prišel še en kitarist, je bilo prepovedano soliranje.
V vaši glasbi ni veliko bluesa?
Ne, ni, seveda če odmislimo, da je blues podstat sodobne popularne glasbe. Prej gre za navezave na to, kar sva s Petrom poslušala od mladih nog. Oba sva privrženca Duran Duran, katerih melodičnost mi je še vedno zelo blizu in se čuti linija, da so se napajali pri Bowijeu, ki sem ga odkrila pri šestnajstih in ga začela dobesedno študirati. Bowie je bil zame totalen poligon.
Lovci na sublimnost?
Seveda.
Jahači svetobolja?
Za jahanje svetobolja je šlo v besedilih nekoč, v glasbenem smislu pa niti ne. Predvsem je šlo za iskanje zanimivih harmonij, ki niso bile klišejske. Ko je zdaj, ko sva s Petrom duet, za koncertne potrebe z nami začel igrati še kitarist Goran Koražija, je rekel, da ni vajen kombinacij akordov, kakršne uporabljamo. Da imaš v refrenu zaporedje treh mol akordov, kot na primer Am-Em-Dm.
Ne spreminjate se v izrazu in melodiki. Kot da gre za neko cono udobja, iz katere ne izskočite.
Mogoče pa je glasba moja in Petrova cona udobja in znotraj tega govoriva, kar imava povedati.
Vrnimo se v devetdeseta, ko ste leta 1996 nastopili na zadnjem Novem rocku. Tisto je bil še vedno čas glasbenih kritikov. Vas je imel kateri posebej rad ali pač ne?
Nihče. Bili smo prečudni za Val 202 pa preveč synth za Radio Študent, kjer je bil tedaj neki diktat garažnih poetik, v kar res nismo spadali. Tudi na Novem rocku so nas dali v pomožni termin v KUD Franceta Prešerna in sploh nismo nastopili v Križankah. Tedaj smo končevali prvo ploščo in se pogovarjali z nemško založbo, kajti nismo vedeli, kaj bi tukaj. Besedila sem v angleščini pisala, ker se najbolj udobno počutim v angleščini, ne nazadnje sem po izobrazbi anglistka.
Angleščina je pri nas fetiš. Če jo javna oseba govori s svojstveno tukajšnjim naglasom, tvega diskvalifikacijo, da je iz kamene dobe. Se vam dogaja obrnjeno, da dobivate komplimente?
Kaj pa vem. Menda je na zadnjem koncertu v Cukrarni neko znano ime slovenske scene reklo, da je osvežujoče slišati pravo angleščino slovenskega izvajalca. Ne vem, ali je to kompliment, ker sama kot predavateljica na filozofski fakulteti cele dneve govorim angleško, mi je pa hecno. Pri nas je bila to organsko naravna odločitev. Bilo je jasno, da gremo ven, tudi zato, ker pri nas ni bilo za to, kar počnem, nobenega interesa, medtem ko smo po prvem demo posnetku, ki smo ga poslali na tuje, dobili ponudbe treh založb. Odločili smo se za berlinsko Chrom records, kjer so bili tudi že Silence.
Ali sploh obstaja skladba slovenske skupine v angleščini, ki bi bila uspešna na slovenskem trgu? Magnifico, Hir aj kam hir aj go?
Silence, čeprav so tudi oni morali najprej ven, tako kot mi. Takoj po izidu plošče smo imeli nemško turnejo. Težko razložiti, vendar nas je v Nemčiji pograbilo darkersko občinstvo, čeprav v nas ni nič posebej gotskega. Igrali smo na primer v Leipzigu na Gotik-Treffen, kar je največji festival gotike. Bilo je nenavadno, da ljudje z rogovi na glavi in v lateksu poznajo naše komade. Naša glasba ni imela dosti gotskega. Po mojem mnenju smo bili bliže otroku med Nine Inch Nails in Nickom Cavom.
Po kakšnih mestih, v kakšnih dvoranah in pred koliko ljudmi ste igrali?
Odigrali smo Stuttgart, Bochum, Potsdam, Chemnitz in še eno na severu. Dvorane so bile za tisoč ali tisoč petsto ljudi, bile so polne oziroma nam se je tedaj totalno »zgodilo«, kot se reče. V Nemčiji smo veljali za najbolj zanimivo zasedbo tistega časa.
Ste bili pred tem, da bi se lahko preživljali z glasbo?
Če bi se odločili samo za glasbo, bi preživeli, vendar naju je oba s Petrom potegnilo v postdiplomski študij, njega na arhitekturi, mene na anglistiki, in ko sva končala, sem začutila, da mi bend preseda, da sem utrujena in da imam dovolj. Obenem me je vedno bolj vleklo v anglistiko, ustvarila sva si družini in se zgolj sporadično dobivala na pivu. In tako do pandemije. Poklicala sva Petra Penka, ki je produciral že naše prve albume, tako da je ta tretja plošča otrok naših druženj v zadnjih šestih letih.
So še mogoče stare nemške povezave?
Me ne zanima. Nočem, da glasba postane moja služba, ker mi je moja služba zelo všeč. To je naš hobi.