V nabito polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma se je šansonjerka Vita Mavrič tega večera retrospektivno sprehodila skozi svojo skoraj štiridesetletno ustvarjalnost na področju šansona. Hkrati je praznovala osebni jubilej, šestdeset let, in trideset let, odkar sodeluje s pianistom Jako Puciharjem, ki se mu je ob tej priložnosti še posebej zahvalila. Zahvalila se je tudi svojim drugim pianistom, ki so jo spremljali skozi kariero, žal vsem že pokojnim – Borutu Lesjaku, Mojmirju Sepetu ter Arsenu Dediću in Matiji Dediću.
V svojo družbo na oder je povabila še tri posebne goste in prijatelje: vokalistki Mio Žnidarič in Alenko Godec ter dramskega igralca in šansonjerja Jureta Ivanušiča. Z njimi so bili godalci iz Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in člani Big Banda RTV Slovenija ter spremljevalna vokalna skupina, vse skupaj pa je glasbeno vodil Jaka Pucihar (bil je dirigent, pianist in aranžer celotne glasbe). To je bila tudi nekakšna napoved šansonjerkinega prihajajočega, devetega albuma, ki bo izšel prihodnje leto. Poslušali smo dela ključnih domačih in tujih avtorjev šansona – Janija Kovačiča, Jacquesa Brela, Lea Ferréja, Boruta Lesjaka in Arsena Dedića, prvič pa tudi uglasbeno poezijo umetničinega brata, pisatelja in publicista Vinka Möderndorferja (uglasbil jo je Pucihar).
