Razmerja med inštrumentalnimi skupinami so popolno usklajena, glasbeniki pa se zdijo vedno pripravljeni na najmanjše interpretativne vzgibe, predvsem take, ki v ospredje postavljajo lepoto tona. Lisztova simfonična pesnitev s svojo formalno enostavnostjo in osredotočenostjo na izpostavljeno melodično linijo ne prinaša kakega umetniškega presežka, a kadar je uresničena s takšno popolno orkestrsko sladkobnostjo, lahko izstopijo njene tipične »romantične« poteze, zazibanost v zasanjano melodiko, barvna žametnost ter intonančna popolnost sklepnih prosojnih akordov.
Izvedba Mozartove Simfonije št. 34 je prinesla drugačne premisleke. Šef dirigent glasbenikov iz Clevelanda Franz Welser-Möst je skušal krmariti med tradicijo in sodobnostjo. K stari tradiciji se je zatekel s povečanim orkestrom – Mozartovo simfonijo je igral s polno zasedenimi godali in podvojenimi pihali, trobili in celo pavkami, kar je bila značilnost izvedb s sredine 20. stoletja. S tem je poudaril predvsem svečani karakter prvega stavka, toda v nadaljevanju je skrbno odmerjal razliko med povečanim korpusom in manjšimi zasedbami (nekatere odseke je igralo samo pol godalcev), s čimer je razprl predvsem zvočno globino. Vsi ti premisleki so izdajali skrbno premišljenost, tudi prepričanje, da se Mozartova glasba premika proti romantični izraznosti, ki pa se mora vendarle umakniti lahkotnemu klasicističnemu utripu. Če je tak pristop prinesel nekaj zvočne globine, pa je morda odnesel nekaj klasicistične lahkotnosti, okretnosti in značilnega bria.
Zaključek koncerta je minil v podobnem razpoloženju kot začetek – če predstavlja Lisztova skladba vajo v izčiščenosti zvoka, potem Strauss s svojo simfonično pesnitvijo Sinfonia domestica služi razkazovanju orkestrove virtuoznosti, pri čemer so v slednjo primorane prav vse orkestrske skupine. Gotovo je bilo osupljivo, s kakšno navidezno lahkotnostjo in popolnostjo je bil Clevelandski orkester kos vsem izzivom in je slednjim navkljub ohranjal zvočno mehkobo. Popotovanje skozi meandre Straussove glasbe je potekalo gladko, rekel bi, da skorajda pregladko. Welser-Möst je celotno delo izlil kot iz enega diha, pri čemer je napenjal sorazmerno enakomeren lok tako v tempu kot tudi dinamičnih senčenjih. Da bi iz takšne virtuozne tvarine vendarle vzvalovilo nekaj glasbe, pa se zdi, da bi bilo treba vzpostaviti več razlik v tempu, jasneje naznačiti formalne bloke, prignati glasbenike v še večja tveganja in konflikte, iz katerih bi se potem vendarle izrisala uspavanka, ljubezenska scena, živčni klici otrok, prepir zakoncev in končna apoteoza v gostem kontrapunktu. Zmanjkal je torej premislek, kako iz popolne glasbe narediti manj popolno glasbo, v kateri pa je vendarle mogoče prepoznati odblesk človeškega.