Že prva dva pianista sta nas lahko navdušila z brezhibno tehniko, absolutno virtuoznostjo in tudi glasbeno občutljivostjo, toda brez kakšnega pretiravanja je mogoče zapisati, da sta Wang in Liu za Buniatišvili kakor nekakšna predskupina, ogrevanje, kar ne gre brati kot kritiko obeh sijajnih glasbenikov, temveč kot hvalospev gruzijski pianistki.
Da bomo priča vulkanu muzikalnosti, je bilo mogoče spoznati že prav takoj, ko je pianistka prvič predstavila slavno temo – vanjo je vpila toliko muzikalne spremenljivosti, da sta imela dirigent in orkester v Prvem klavirskem koncertu Čajkovskega kar veliko težav, da sta ji zmogla slediti po meandrih spremenljivih glasbenih fraz. Buniatišvili premore izredno tehniko in še bolj tonsko kontrolo, kar ji omogoča najrahločutnejše agogične izmike in klavirska barvanja ter s tem živopisno gradnjo glasbenih misli. Ja, Buniatišvili glasbo doživlja izrazito telesno, kar se kaže v izdatnih gibih in gestikulaciji, toda nikoli se mi ni zdelo, da gre za pozo, temveč sem imel občutek, da vre Glasba iz globin njene notranjosti. Virtuoznost, katere premore pianistka na tone, nikoli ni v ospredju, vedno se zdi le bergla, na katero se opre, zato da bo dosegla najbolj čudežni muzikalni rezultat. Bil sem skoraj brez sape, kako je mogoče tolikokrat preigrani koncert igrati s popolno samoumevnostjo tako, da se je pred menoj razpiral, kot bi ga poslušal prvič. Tempi so bili odmerjeni ves čas izredno hitro, a tudi znotraj teh hitrih okvirov je klavir Buniatišvili pel, se prilagajal, ko je bilo potrebno, se je umaknil, nato udaril z vso močjo. Kako glasbeniško nadmočna je, je bilo razvidno tudi v razmerju do dirigenta in orkestra, ki sta ji včasih evforično sledila, drugič pa tudi nekako neodločna capljala za njo in jo lovila. Dovolil si bom še zadnjo primerjavo – kjer sta Wang in Liu vrhunska športnika, je Buniatišvili Umetnica z veliko začetnico.
Berlinski simfoniki, ki so v drugem delu koncerta prišli v ospredje z izvedbo Beethovnove Sedme simfonije, niso ne znan in ne razvpit orkester, čeprav prihajajo iz mesta z veliko orkestrsko tradicijo. Nekaj urejenosti in skupne orkestrske osredotočenosti smo lahko spoznali, tudi veliko voljo in željo po oblikovanju dirigenta Gudnija Emilssona. Kljub takšnim silnicam in željam pa se interpretacija nekako ni izvila iz okvirov standardnega. Beethovnova glasba je seveda velika, v svoji samoumevni logiki navdušujoča in največja, a zaradi izdatne prisotnosti na koncertnih odrih je vsaka poustvaritev, ki ne seže onkraj standardnega, skorajda balastna. Kdor je užival v Beethovnu, je užival predvsem v korektno predstavljeni izjemni glasbi. V primeru Buniatišvili pa se zdi, da bi lahko uživali tudi, če bi igrala Čuk se je oženil. Toda v tolažbo: redki so glasbeniki, ki se lahko merijo z močjo Buniatišvili in njena senca je bila na tem koncertu silovita.