Zasebne glasbene šole: Elitni hibrid med zasebnim in javnim

Zasebne glasbene šole pri nas delujejo na podlagi dveh zakonov – zakonu o glasbenih šolah (ZGla) ter zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). To pomeni, da so zasebniki vključeni v isti sistem in zavezani enakim standardom kot javne glasbene šole. V Sloveniji je ta hip registriranih 17 zasebnih glasbenih šol, mnogo več pa jih deluje prosto na trgu. Med registriranimi je tudi zasebna glasbena šola Arsem, ki v središču Ljubljane deluje od leta 2011 in letos zaznamuje svojo petnajstletnico.

Premalo podpore države

»Ko smo leta 2016 pridobili financiranje s strani pristojnega ministrstva za vzgojo in izobraževanje (MVI), ki je zakonsko določeno, so nam sofinancirali pedagoško dejavnost za 35 učencev, kar je bilo naše izhodišče. Danes nam pokrijejo programske stroške za približno 53 učencev, dejansko pa jih imamo 155. Ta odstotek financiranja je zelo nizek, mi pa se ves čas trudimo dvigovati kakovost, kar pomeni dvigovati raven znanja, udeleževati se nacionalnih tekmovanj, sodelovati na revijah slovenskih glasbenih šol. Naši učenci so tako dobri, da odhajajo naprej na konservatorij. Za kakovost znanja pa seveda potrebujemo kakovostne učitelje z določeno kontinuiteto, izobrazbo, motivacijo, kar zahteva tudi ustrezne plače, enakovredne javnemu sektorju. Nekaj nam torej sofinancira država, preostalega pa nikakor ne moremo pokriti s šolninami, saj bi jih morali vsaj dvakrat povečati, kar pa je za slovenske razmere praktično nemogoče,« ugotavlja ravnateljica Arsema in violončelistka Nataša Cetinski.

 

Ravnateljica ugotavlja, da ni nekih točkovanj ali sistemov, ki bi vrednotili delo neke šole in s čimer bi si posledično lahko povišali sofinanciranje. Obstaja le možnost, da ministrstvo podpre neke širitve na področju glasbenega izobraževanja, recimo neka šola odpre jazz oddelek. »Na ta razpis se potem prijavimo javne in zasebne šole – in na podlagi kriterijev, ki jih MVI objavi, med njimi je pomembna odstotkovna vključenost učencev v glasbeno šolstvo v določeni občini, se potem šolam odobri širitve v številu učencev in tudi financiranju,« pojasnjuje ravnateljica. Te »širitve« pa so pravzaprav minimalne. Dobiti večjo podporo s strani države, ki bi olajšala zaposlovanje ljudi, je težko.

Javno in zasebno

V Sloveniji na področju glasbenega izobraževanja (podobno kot zdravstvu) še nismo presegli mišljenja, da je zasebno privilegirano, javno pa je edino »pravo«. V javnih glasbenih šolah naj bi veljala večja disciplina, bolj naj bi bili zapriseženi tradiciji in nasploh naj bi resneje pristopali k delu, medtem ko se zasebne glasbene šole rado enači z večjo svobodo, mehkejšim, manj zahtevnim pristopom in programom, kjer se preigrava popularna glasba. Realnost je seveda drugačna, kar nekaj zasebnih šol je pri nas, ki delujejo na visoki ravni.

»Mnogi menijo, da zasebniki sploh do ničesar nismo upravičeni, med ravnatelji javnih in zasebnih šol pa obstaja zelo močna delitev med mi in vi. Obstaja miselnost, da je naš edini motiv, da bogatimo. Resnica je drugačna. Smo nekako na istem ali pa še na slabšem kot javne šole. Ampak večina v zasebnih šolah se nas je odločila za to pot, ker smo si želeli vzpostaviti malce drugačne sisteme, skupine, okolje in odnose, v katerih delamo in ki so morda za pikico manj rigidni kot v javnih šolah,« je razložila Nataša Cetinski.

V Arsemu imajo zaposlenih dvajset pedagogov, od tega jih je redno zaposlenih deset, preostali so zaposleni polovično ali honorarno prek študentskih servisov, s. p. »Moja želja za šolo je od vedno bila, da je učiteljev manj in da so vsi redno zaposleni, ker je v bistvu tako tudi lažje voditi neki sistem, kot če imaš ljudi, ki morajo delati še kje drugje. Šele s polno zaposlenimi kolektiv dobi kakovost. Toda če ljudem ne moreš dati tistega, kar bi si želeli, želeli pa bi si polno zaposlitev, gredo drugam.«

Cetinskijeva pravi, da pa obstajajo zasebne glasbene šole z daljšo tradicijo od njihove šole, ki so razmerja z državo lahko veliko bolj uspešno uredile v devetdesetih letih prejšnjega stoletja oziroma malce pozneje. Takrat jim je uspelo zagotoviti državno sofinanciranje za vse učence, ki obiskujejo javno veljavne programe.

Zatečeno stanje

Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje pravijo, da »navedbe o neenakomernem financiranju zasebnih glasbenih šol ne držijo in da se vse zasebne glasbene šole financira skladno s 86. členom ZOFVI in po enakih merilih. Zasebni glasbeni šoli, ki izvaja javno veljavni program, se zagotavlja 85 odstotkov sredstev (država, lokalna skupnost), ni pa upravičena do sredstev za naložbe, vzdrževanje in opremo. Sredstva pa pridobijo, če izpolnjujejo dodatne pogoje, recimo pouk najmanj treh orkestrskih inštrumentov, da je najmanj 35 vpisanih učencev ter da je zagotovljen nediskriminatorni vpis.

Na ministrstvu zagotavljajo, da je sistem pregleden, kakovost in zakonitost delovanja zasebnih glasbenih šol pa se zagotavlja z več mehanizmi, med katerimi je inšpekcijski nadzor Inšpektorata RS za šolstvo ali strokovno spremljanje šol. Obstajajo še letno poročanje ministrstvu o delovanju šole in zunanja preverjanja kakovosti (nacionalni TEMSIG, mednarodna tekmovanja).

Povedali so še, da je bil zakon o glasbenih šolah prenovljen leta 2024, krovni zakon za področje vzgoje in izobraževanja pa leta 2025. Iz celotnega odgovora gre sklepati, da ministrstvo vsaj za zdaj ne vidi razlogov za dodatno sofinanciranje programov pri zasebnih glasbenih šolah.

Prihodnost glasbenih šol

Vseeno glasbene šole nasploh skrbi prihodnost. Otrok, ki se vpisujejo, je vedno manj, saj so nasploh generacije otrok vedno manjše (lani se je rodilo najmanj otrok in je bilo najmanj prvošolcev, odkar je Slovenija samostojna). Ob množici interesnih dejavnosti, v katere se otroke vključuje, je seveda na mestu vprašanje, kaj glasba v sodobnem svetu sploh še pomeni.

V glasbeno šolo vstopa le določen tip otrok, ki imajo starše z nekim zavedanjem o glasbi, ki so bili sami del glasbenega izobraževalnega sistema ali pa vedo, da učenje inštrumenta veliko prispeva k razvoju otroka, meni ravnateljica Cetinskijeva. »Žal pa vedno bolj opažamo, da je vsakodnevno delo, rutina, zdržati z nečim, ko ne gre, zdržati s frustracijo – da to postaja vedno težje, in tudi od staršev vse pogosteje slišimo: samo da se otrok ne bo preveč mučil, da ne bo zafrustriran, da se ima lepo in da uživa. Staršem potem skušamo pojasniti, da je ravno frustracija zdržati, nekaj narediti, dokončati, naložba v prihodnost otroka.«

V zasebne glasbene šole prihaja čedalje več tujcev. V šoli Arsem imajo recimo Japonce, Srbe, Indijce, Ruse, Kitajce, Japonce, Indijce. To so v glavnem otroci staršev iz diplomatskih služb. Ob tej mednarodni pestrosti pa se pojavljajo vprašanja kulturnih razlik. Denimo, kako si starši teh otrok sploh predstavljajo glasbeno šolanje, česa so vajeni, kaj je zanje normalno. Ravnateljica pravi, da bi recimo Rusi radi pedagoge, ki bi bili na voljo vsak dan, tudi na domu, če bi jih tja poklicali. Ali pa recimo Kitajci, ki težko razumejo, da so sobote in nedelje v Sloveniji proste.