Na odru se bo zvrstilo okoli petsto nastopajočih, vključno z nekdanjimi zasedbami in dirigenti zbora, slavje pa bo doseglo vrhunec v himni zbora, Jenkovi Lipa zelenela je, ki so jo v Unionski dvorani v Ljubljani pod vodstvom Franceta Marolta odpeli daljnega 12. decembra 1941 in s tem napovedali kulturni molk. APZ Tone Tomšič se v svoji dolgi zgodovini ponaša s številnimi domačimi in mednarodnimi nagradami in priznanji. Z njim je dirigentka leta 2023 osvojila prvo mesto na mednarodnem tekmovanju v Špitalu ob Dravi v Avstriji in prvo mesto na državnem zborovskem tekmovanju Naša pesem 2024. Naslednje leto je zbor osvojil še absolutno prvo mesto na mednarodnem zborovskem tekmovanju Baltskega morja ter tri posebne nagrade, med drugim nagrado za najboljšega dirigenta.
Kolikšno težo nosi umetniška odgovornost voditi zbor s tako dolgo tradicijo, kot jo ima APZ Tone Tomšič?
Že kmalu po tistem, ko sem prevzela zbor, so me opozorili, da bo leta 2026 stoletnica, zato sem že precej hitro začela razmišljati o tem, kaj bi ob tako pomembnem dogodku lahko naredili. Prvi zametki ideje so padli že leta 2022, skupaj z umetniškim in izvršnim odborom zbora pa smo idejo nadgrajevali, jo dopolnjevali, pilili ter organizirali vse potrebno praktično do sedaj. K sodelovanju smo povabili vse še živeče dirigente z njihovimi nekdanjimi zasedbami. Vmes smo imeli tudi nekaj smole, saj so nam sodelovanje zaporedno odpovedali kar trije scenaristi. Na koncu sem scenarij za dogodek spisala kar sama. Mislim, da nam bo uspelo ustvariti barvit in dinamičen večer, vreden visokega jubileja. Res pa je pred nami velika odgovornost, saj bo okoli petsto nastopajočih, kar je logistično in umetniško precejšen zalogaj. Nekoliko sem se bala, a ko smo imeli pretekli konec tedna prvo skupno vajo, je vse kar dobro teklo, tako da sem zdaj zelo optimistična.
Če ste morali sami napisati scenarij, potem verjetno zdaj veste o zgodovini zbora prav vse. Vas je med branjem gradiva morda kaj zares presenetilo?
Našla sem več nekih drobnih stvari, ki so me inspirirale. Recimo dejstvo, da so pevci ne glede na čase, v katerih je zbor deloval, vedno nekako našli pot, da so se povezali. Tudi če so bili zaradi političnih ali drugih okoliščin, recimo menjave umetniškega vodstva, primorani v krajše ali daljše pavze v delovanju, so vedno znova iskali in našli načine, da je zbor oživel nazaj. V povojnih časih so bili tudi socialno zelo angažirani in so pomagali pri razvoju družbe in države. Takrat so jih poimenovali kar udarna četa. Vedno pa so stremeli k visoki umetniški kakovosti, pod katero se tudi jaz zelo rada podpišem. Vse to je pritegnilo mojo pozornost, in še vedno čutim, da je APZ zelo čvrst kolektiv. Ko si enkrat v tem zboru, potem to očitno ostane v tebi za vse življenje. Ko smo se med pripravami za projekt stoletnice pogovarjali z nekdanjimi člani, smo ugotavljali, da se ljudje, čeprav so peli v zboru le nekaj let, tudi po tridesetih, štiridesetih letih še vedno čutijo pripadne zboru.
Lahko bi rekli, da za APZ Tone Tomšič velja protislovje, ker se študenti v zboru ves čas menjavajo. Za umetniškega vodjo je verjetno precejšen izziv, kako vendarle ustvariti neki prepoznaven zvok, zgraditi neko trdnejšo umetniško identiteto zbora?
V vsakem primeru je izziv ohranjati kakovost, kljub veliki pretočnosti članov. Odkar vodim zbor, smo dejansko stalno rasli. V zbor je vsako leto vstopilo več ljudi, kot jih je iz zbora odšlo. Ko sem prišla, je bilo okoli 32 pevcev, zdaj jih je 53. Je pa res, da z vsakim letom začenjamo nekoliko na novo. Ko pridejo novi pevci, je treba ponoviti osnove vokalne tehnike in se naučiti železnega repertoarja. Zato imajo pevci po treh mesecih petja v zboru še eno avdicijo, kjer mi morajo odpeti železni repertoar. Šele potem so zares sprejeti v zbor kot polnovredni člani.
Velikokrat uriš kakšnega pevca več let, in ko postane tehnično, intonančno in muzikalno suveren, velikokrat zaradi življenjskih okoliščin, kot so končanje študija, načrtovanje družine ali kariera, zbor zapusti. Zagotovo je v takem zboru praktično nemogoče ohranjati vedno isti zvok ali imeti pred sabo le en zvočni ideal. Vsako leto se s prihodom novih pevcev ta ideal nekoliko oddalji in zvok spremeni. Vendar se potem čez leto spet »poglihamo« v pravo smer.
In kakšen je vaš ideal zborovskega zvoka?
To je zelo težko opisati. Zelo pomembna je vokalna tehnika. Moj ideal zvoka pa je predvsem to, da zbor tvori eno živo glasbeno maso, ki se jo da oblikovati in spreminjati. Všeč mi je korpus, ki ostaja znotraj skladb suveren v podajanju zvoka, a hkrati zelo fleksibilen. Se pravi, da v tej fleksibilnosti zna spreminjati barve zvokov in zna pripovedovati vsebino glasbe z različnimi barvnimi podtoni. Tako da ne bi rekla, da gre samo za en zvok, na katerega ciljam, ampak ciljam predvsem na to, da znajo pevci zelo hitro in brez težav spreminjati barve glede na vsebino skladbe in glede na to, kaj si v bistvu želimo povedati skozi glasbo.
Ste strogi s pevci?
Zelo, ampak ljubeče stroga (smeh, op. p.). Smo v prijateljskih odnosih, ampak vsi vemo, da ko se dela, potem delamo. Tu ni odstopanj in zdi se mi, da sem si zgradila kar dobro avtoriteto. Pevci me spoštujejo in upoštevajo navodila zelo vestno in konsekventno, kar je velika odlika tega zbora. Med vajami se seveda velikokrat tudi pošalimo, kljub veliki disciplini in resnemu delu. Vedno pa se ob morebitnih težavah skupaj pogovorimo in kot kolektiv iščemo neko pravo pot.
Nocojšnji večer pod naslovom Od korenin do neba bo nekakšno potovanje med tradicijo in sodobnostjo, med drugim bomo slišali šest novih skladb slovenskih skladateljev, napisanih posebej za to priložnost.
V zasnovi ideje sem predvidela, da se bo cel koncert vrtel okrog tematike drevesa lipe in pesmi Lipa zelenela je. Zato smo uveljavljenim skladateljem naročili šest novitet, za vsako kitico eno. Vsaka od teh skladb ima torej vase vpeto svojo kitico himne zbora, z najmanj enim melodičnim in/ali tekstovnim citatom. Večino programa sestavljajo slovenske pesmi, na sporedu bo samo ena tuja.
V koncert bodo vključene tudi 3D-animacije lipe, skozi katere bomo prek štirih letnih časov »obdelali« sto let zbora. Dotaknili se bomo različnih obdobij delovanja zbora, od vrhuncev pa vse do zime človečnosti in umetnosti med vojno, ko je zbor utihnil. Na koncu koncerta bomo lahko zagledali stoletno lipo, okoli katere se bomo nato zbrali vsi sodelujoči na koncertu in skupaj zapeli težko pričakovano himno Lipa zelenela je.
Kaj danes pomeni »slovenskost« v zborovski glasbi? Je to neka ljudska pesem, je to slovenski jezik ali gre za širši kontekst?
Sama bi dala veliko stvari v to »slovenskost«. Po eni strani pod ta pojem uvrščam seveda ljudsko pesem. Zdi se mi zelo pomembno, da jo kot narod ohranjamo in da se jo vedno znova trudimo interpretirati na svež in pripoveden način ter ne prepojemo vseh kitic enako, ne glede na vsebino. Na tak način se nas lahko ljudska pesem posebej dotakne in se zakorenini v naši zavesti. Po drugi strani pa bi rekla, da je del slovenskosti vsekakor slovenski jezik, ki je ravno tako živa stvar.
V »slovenskost« bi uvrstila še množico nadarjenih in kompetentnih slovenskih skladateljev, ki jih izvajajo po vsem svetu. Tudi oni veliko doprinesejo k ohranjanju ljudske tradicije, saj obstaja veliko zelo dobrih priredb ljudskih pesmi, naj bodo v klasični ali sodobni preobleki. To bo na nocojšnjem koncertu absolutno slišano in videno.
Radi dirigirate velikim korpusom, kajne?
Da, ampak nocoj ne dirigiram vsem zborom in pevcem, ki bodo v gosteh. Povabljeni zbori bodo imeli svoje dirigente, sama pa bom dirigirala samo aktualni, svoji zasedbi APZ. Na koncu, ko bomo vsi združeno zapeli pesem Lipa zelenela je, pa jo bomo tako in tako odpeli brez dirigenta, saj je to tradicija.