Izdala je ploščo avtorskih šansonov Ciao, šanson!, na kateri se je vrnila k svoji osnovi, igranju klavirja. Obenem je tudi zapela, kar smo jo slišali tudi že prej, vendar praviloma v vlogi oponašalke drugih, medtem ko je sedaj mogoče slišati njen glas, ki ima lasten karakter. Solidna plošča.
Je celotna plošča posvečena razhodu s partnerjem?
Ne. Posvečena je mojemu notranjemu svetu.
Od kod šanson?
Sem stara duša in šanson me je vedno pritegnil. Starejše ženske, ki so imele kaj povedati. Ta brezsramna zvestost lastnemu izrazu, brez računice, kakšen izpadeš, kajti eksterna validacija se mi gnusi. Seveda rada slišim pohvale, vendar ne bom na tem letela, ampak bom letala na svojem srcu, čeravno strtem. Muziciram tudi zase in ta otroček od mene in mojih fantov, soglasbenikov, je dovolj sam po sebi. Mamo se, ne damo se.
Šanson se zdi malodane zapovedana forma in tudi skladbe na plošči zvenijo povsem standardno.
Res je, ne gre za neko raziskovanje. Nekatere skladbe so tudi povsem radijsko prijazne, obenem pa skladbe, kot Pritisni srce, trajajo minuto štiriindvajset in mi je vseeno, če je tako. Ne bom iskala refrenov, kjer jih ni.
Od kdaj pišete besedila, ki so na plošči vsa plod vašega avtorstva?
Od nekdaj sem ekspresiven človek, kar dolgujem tudi genetiki, saj je tudi moj oče, čeravno je nuklearni fizik, začel pisati pesmi. Lepota besede in raznovrstnost glasbe sta mi bili položeni v zibko, obenem sem na žalost svojih staršev šla stran od naravoslovja in tega, da bi bila zdravnica, čeprav me niso v nič silili. Na koncu sem postala igralka.
Polni ste talentov. Je to lahko tudi tegoba?
Zagotovo. Če bi znala samo eno stvar, bi se zanjo specializirala. Razpršena sem. Razpršena svetloba je dan, fokusirana svetloba pa laser, ki lahko reže najtrše stvari. Nisem fokusirana svetloba oziroma stalno menjam fokus, ki me je sedaj napeljal na glasbo.
Vzporedno s klasično gimnazijo ste študirali klavir, potem ste se vpisali na medicino, na koncu pa postali igralka, za kar se niti niste šolali. Kar pestro, ni kaj.
Po izobrazbi sem v bistvu poslovni pravnik, za kar sem se došolala, potem ko sem ugotovila, da mi pri organizaciji dogodkov, za kar sem bila praviloma zadolžena, manjka znanja. V gimnaziji se nisem mogla odtrgati od klavirja, zato sem delala dve srednji šoli, pri čemer sem pri glasbi poudarjeno študirala teorijo, harmonijo, kontrapunkt, torej bolj matematičen pogled na glasbo, kar ta nenazadnje tudi je. Fizika. Frekvence. In materializirana ljubezen. Nekaj neotipljivega, kar se materializira v oprijemljivo.
Kakšna ste v improvizaciji?
Ljubim jo.
Ženski pogled na glasbo se zdi skrben in ekonomičen. Znana je anekdota, ko je Tina Turner povabila Eltona Johna, da igra z njo, potem pa znorela, ker je ves čas improviziral.
Ni nujno, da moški nimajo teh veščin, smo pa ženske v resnici skrbne oziroma se skozi glasbo ne šopirimo, v kar, bi rekla, moške prej zanese. Obenem je glasba zelo moški svet. A tudi sama se znam nasršiti, sploh ko te kdo želi stlačiti v lik neke pevčice. V takem primeru odločno razložim, da so to moje note, moje harmonije in moja glasba. Če je treba, mu jih tudi napišem.
Glas je najbolj intimen inštrument, sploh če gre za avtorsko glasbo. Najlažje pogrneš, vendar tudi glede petja dajete vtis, da nimate večjih kompleksov.
Nimam nekega razpona, si pa ravno zaradi vzgiba za improviziranje upam svoj glas preizkušati. Ni mi nerodno zgrešiti. Ker samo na meji boš prišel čez – če si ves čas v coni udobja, ni napredka. Upam si odkrivati nove registre in jih bom tudi naprej.
V vašem glasu je slišati nekaj črnske bluzerske temnosti. Imate morda kako tovrstno pevsko vzornico?
Res imam nekaj črnskega v sebi, ne bojim se tudi nižin.
Južni Slovani bi rekli »ženska-človek«.
Kar jemljem kot kompliment. Ne bojim se biti grda, čudna, zafušati. Ne bom neavtentična, ker mi je to grozno.
Kaj je pravzaprav navrglo vaš lik v nabor oseb, ki sestavljajo slovenski prostor znanih?
Rekla bi, da sem prijazna, dostopno in zabavna. Ko smo začeli postavljati stand-up sceno, se mi je zdelo pomembno, da so prisotne tudi ženske, in ne samo tipi, ki stresajo šale. Seveda jih imamo, vendar sem šla sama v to tako, da sem poudarjala ženstvenost. Četudi v visokih petah in dekolteju. Težko je obdržati ženstvenost.
Zakaj?
Ker je ženska mogoče degradirana na lupino, a ko se združita lepota in pronicljivost, je to nekaj najlepšega in za moške strašljivo.
Kot da spadate med ženske, ki ljubijo ta moško – ženski diskurz?
Rada se ukvarjam z moškimi, sem ljubiteljska proučevalka in seveda smo si zelo različni.
Kateri skladbi s plošče zaznavno bolj uspeva?
Galebu. Ima posebno zgodbo. Je prvi izmed kompleksnejših skladb, pri čemer sem med snemanjem naredila še štiri nove.
Na kraju samem?
Da. Skladba Prva violina je nastala v štiriindvajsetih urah oziroma točno toliko po tem, ko sem preko Janeza Križaja spoznala violinista, s katerim sva na kraju dogodka aranžirala skladbo Galeb. Potem sem šla domov, se naspala, se zbudila, sedla za klavir in naredila skladbo Prva violina. Naslednji dan sem Janezu rekla, da imam nov komad in da naj pritisne gumb za snemanje, kar je storil. Potem je to poslal še violinistu, ki je posnel svoj del. In tako smo dobili skladbo, ki je bila popevka tedna na Radiu Koper.
Hitro delate.
Gre za prodorno inspiracijo in niti ne morem, da ne bi bila hitra. Vse se nekam razrašča. Ne vem, kam, vendar ne morem nehati.
Na plošči je zaznati pop vzgib. Vas morda zanima nastop na evrovizijski popevki?
Da, res je, preizkusila bi se, vendar ne že sedaj, ker je moj otrok še premajhen in ne bi želela, da pri teh rosnih letih gleda, kako mamo premetavajo sem in tja.
Kako preklapljate med odrom in zasebnostjo ter nazaj? Za oder mora biti človek budalo, ker če nisi budalo, nimaš na odru kaj početi, kar pa zasebno ni koristno.
Zasebno ne nastopam in moji ljubi dobijo vse dimenzije mene, tudi jezo in histerijo, medtem ko občinstvo dobi samo najbolj bleščečo mene. Ampak kot rečeno, to je poklic, za katerega sem bila dovolj pogumna in neumna, da sem se vanj podala.
