Podnaslov Vesoljska romanca napove dvojnost knjige. Harb znanstvene fantastike in ljubezenskega romana ne ločuje, ampak ju preplete: zanima ga, kaj se zgodi z bližino, ko človek zapusti Zemljo, in kaj z načrti človeštva, ko vanje poseže zaljubljenost. Raziskovalca Franka Beddoeja skrivnostni ukaz iz egiptovske puščave prestavi v Zvezdno mesto Planica, pripadnica Solarpola Julija Perun pa ga mora pripraviti na vesolje. Osnova je znana – nejevoljni junak, skrivnostna organizacija in nevarne preizkušnje – vendar roman identiteto najde v podrobnostih. Harbova prihodnost ni kopija angloameriške znanstvene fantastike. Planica postane evropski kozmodrom, Ljubljana čez desetletja prisega na pelinkovec, Metelkovo in Prešerna, vesoljsko gospodarstvo pa na demokratični socializem. Lokalni elementi dajejo svetu kulturno in politično posebnost. Tehnologija se prepričljivo povezuje z vsakdanjostjo: ljudi tudi v vesolju zanimajo hrana, spomini, status, spolnost in vprašanje zaupanja.
Jedro romana je odnos med Frankom in Julijo. Izmenjava perspektiv razkriva, kako napačno bereta geste drugega, se umikata pred občutki in si pripisujeta večjo zadržanost, kot jo premoreta. Harb je najboljši v dialogih: zbadanje je hitro, sproščeno in dovolj duhovito, da prenese spogledovanje z romantično komedijo. Njuna privlačnost se ne rodi iz velikih izjav, temveč iz skupnih tekov, obedov, prepirov in drobnih dotikov. Tudi eksplicitna bližina v breztežnosti zato ni preračunljiva provokacija, temveč logična izpeljava odnosa dveh telesnih junakov.
Roman je manj prepričljiv, kadar ne zaupa dovolj zgodbi in bralcu. Vmesni vložki v obliki odlomkov iz priročnika za astronavte širijo svet in pojasnjujejo vesoljsko ekonomijo, opraševalce in potovanja, vendar pogosto prekinejo pripovedni zagon. Tudi dialogi se pod težo tehničnih razlag občasno spremenijo v predavanja. Harb ima veliko idej in skoraj nobene noče pustiti ob strani, zato je zlasti srednji del prenatrpan: urjenju sledijo jamarska nesreča, spolno nadlegovanje, maraton in spopadi z nasprotniki. Kopičenje zmanjšuje težo posameznih epizod. Najšibkeje so izpisani negativni liki. Krajnc, Miller in Strickland niso osebnosti z motivi in protislovji, temveč priročni nosilci šovinizma, sebičnosti in nasilja. Tudi družbena vprašanja roman rešuje bolj programsko kakor problemsko. Kapitalizem je vir izkoriščanja in podnebne katastrofe, vesoljske skupnosti pa temeljijo na solidarnosti, skupni lastnini in odgovornosti. Takšna vizija je osvežujoča, vendar moralno vnaprej razvrščena. Zanimivejši so trenutki, ko ideal sodelovanja trči ob birokracijo, tajnost in instrumentalizacijo posameznika. Frank in Julija sta namreč objekta načrta, o katerem ne vesta skoraj ničesar; vprašanje soglasja roman odpre, a ga ne razvije.
V zadnji tretjini se pripoved znova osredotoči in pridobi težo. Zemlja, ki zdrsne za obzorje, ni le astronomska podoba, temveč znamenje izgube starega življenja. Prav ko se Frank in Julija najdeta, ju vesoljske razdalje razmaknejo. Razkritje o Marsu, teraformiranju in vzporednih časovnicah poveže Frankovo preteklost z njegovo nalogo, zadnji akrostih »Vrni se do Julije« pa veliko znanstvenofantastično zamisel skrči na intimno željo. Roman Ko Zemlja zdrsne za obzorje je mestoma predolg in preveč zaljubljen v lastno domiselnost, toda ta zaljubljenost je tudi vir njegovega šarma. Harb je napisal igriv, berljiv in ambiciozen prvenec, ki žanr jemlje resno, ne pa smrtno resno, in ki premore lasten svet, prepoznaven glas in junaka, zaradi katerih želimo izvedeti, kaj se bo zgodilo, ko Zemlja dokončno izgine za obzorjem.