V strokovni žiriji, ki je letos podelila literarno nagrado desetnica, so bili Marjana Moškrič, Tone Peršak, Tomo Podstenšek, Veronika Simoniti in Robert Titan Felix. V obrazložitvi nagrade so zapisali, da socialno-psihološki mladinski roman Preveč zvezd (2025) pisateljice Mateje Gomboc »ni le zgodba o odraščanju, ki se dogaja v ključnem trenutku pomembnih življenjskih odločitev, temveč odpira tudi izrazito boleče teme o odtujenosti sodobne družbe, samoti, bolezni, smrti, prikaže pa tudi svetle plati življenja dveh mladih ljudi, njuno navezanost in ljubezen«.
Pisateljica je roman razdelila na štirinajst naslovljenih poglavij, pod naslovom posameznega poglavja je naveden pripovedovalec, še piše v obrazložitvi nagrade. Dva prvoosebna pripovedovalca, ki sta hkrati glavna literarna lika, sta dijaka četrtega letnika gimnazije Filip Krajnc in Dina Brenk. Izmenično pripovedujeta zgodbo s svojega zornega kota, neparna poglavja Filip, parna poglavja Dina. Mestoma se dogodek ponovi, a z druge perspektive, večinoma pa se zgodba nadaljuje, ne glede na prvoosebnega pripovedovalca.
Filipovo otroštvo oziroma njegova brezskrbna mladost se prekine, ko njegova mama zboli za demenco. Živita v enostarševski družini, oče ju je zapustil že davno, zato mladostnik prevzame vlogo odraslega. S pomočjo priseljenke Sofije skrbi za mamo in gospodinjstvo, kar je za mladega človeka veliko breme. V mislih se primerja s sošolci, ki se mu zdijo lahkomiselni in neobremenjeni, tudi sam si želi takšnega življenja. Družiti se začne s sošolko Dino, ta ima svoje lastne težave, odvisnost od družbenih omrežij in všečkov; posledično ima težave v šoli, saj se premalo uči. Filip pozitivno vpliva na Dino, skupaj se učita, zato se njen šolski uspeh bistveno izboljša. Po drugi strani je tudi Dinina prisotnost v Filipovem življenju odrešujoča, saj ji dovoli vstopiti v dom, s čimer ji razkrije skrbno varovano zasebno življenje.
Žirija meni, da je avtorica s subtilnim občutkom orisala zbliževanje in rast zaupanja med dvema mladima človekoma, ki si postaneta opora, kar bralec opazi v drobnih dejanjih med njima, pa tudi do drugih ljudi, in v notranjih monologih obeh pripovedovalcev. Izrazito pomembna sta vsaj dva Filipova premisleka: o bližini, ker je »tako malo treba, da objamemo drug drugega, pa čeprav samo v mislih«, in o vrstah ljubezni: eros – spolna privlačnost, storgos – naklonjenost do staršev in domovine, philia – prijateljstvo ter agape – najvišja oblika ljubezni.