Prvi zvezek kolumn Bojana Štiha alias Martina Casagrandeja Richterja zajema obdobje 1974–1977, drugi pa 1978–1980. V sedmih letih je za časopis Dnevnik napisal 222 rednih kolumn, v knjigi pa je dodanih še dvanajst neobjavljenih. Da so se ohranile, je zaslužen avtor sam, saj je prav vse kolumne sproti izrezoval iz časopisa in jih datiral, njegova soproga Vesna Arhar Štih pa je vso njegovo zapuščino uredila in shranila.
Dve knjigi kolumn
Da sta luč sveta ugledali dve knjigi njegovih kolumn, se je najprej domislil dolgoletni novinar Dnevnika in Nedeljskega Dnevnika Tomaž Bukovec, Katja Arhar, ki je odraščala ob Štihu, pa je ob stoti obletnici Štihovega rojstva dejansko to pobudo s pomočjo KC Maribor odpeljala naprej do realizacije. V teh dneh sta bili javnosti predstavljeni v ljubljanski Knjižnici Otona Župančiča, in sicer ob štirideseti obletnici Štihove smrti. »Želim si, da bodo tudi sodobni bralci in tisti, ki Bojana niso srečali in nikoli brali, začutili njegova opazovanja in razmišljanja ter njegove nasvete iz preteklosti prenesli v sedanji svet in v kulturno življenje,« je povedala Katja Arhar.
Kolumnista so zanimala vprašanja kulturne politike, gledališča in delovanja javnih ustanov, tudi urbanistični posegi in podoba Ljubljane, pri tem pa je zastavljal vprašanja družbene odgovornosti ter se spraševal, kakšne posledice imajo neke odločitve odločevalcev za skupnost. Ni komentiral zgolj dnevnih dogodkov, ampak je ponujal širši vpogled v problematike, kar ni bilo vsem všeč, zato so bili nekateri njegovi zapisi celo cenzurirani; zaradi za tedanji čas preveč radikalnih vsebin so bili predmet obravnave tiskovnega sveta pri SZDL Ljubljana, kjer so mu izrekali prepovedi. Zdaj so tudi te nekoč prepovedane vključene v zbrano izdajo njegovih kolumn.
Prvi slovenski kolumnist
Štiha danes pogosto označujejo za prvega slovenskega kolumnista v sodobnem pomenu besede, njegove zapise pa je mogoče razumeti tudi kot pomemben prispevek k razvoju kolumne kot samostojnega novinarskega žanra. Ta avtorju omogoča, da preseže golo poročanje in aktualne dogodke obravnava skozi lastno argumentirano presojo. Psevdonim Martin Casagrande Richter je bil v svojem času vsekakor prepoznavna avtorska persona slovenskega časopisnega prostora. Psevdonim sam pa je zanimiv že sam po sebi, saj združuje slovensko ime Martin, italijanski priimek Casagrande in nemški priimek Richter, kar nakazuje na njegovo neukalupljenost.
Po izobrazbi je bil zgodovinar, po poklicni poti pa vsestranski kulturni delavec – publicist, gledališki kritik in dramaturg, vodil je več slovenskih gledališč, med drugim ljubljansko Dramo (bil je zagovornik sodobnega repertoarja in novih dramskih smeri), pozneje tudi Viba film.