Naslov tega precej drobnega dela posnema za slovensko literarno zgodovino značilno zvrst črtice, pri čemer je avtorica trdi č nadomestila z mehkim ć – Ćrtice (založba Goga, 2024) – in s tem izjemno učinkovito povzela tematsko zasnovo svoje pripovedi in usmerila bralkina pričakovanja. Še preden knjigo prelistamo, vemo: to besedilo ne bo v določeni meri premlevalo le izkušnje priseljenstva, temveč se bo posvetilo tudi travmi izbrisa. Mehki ć je nenazadnje njen ljubljanski spomenik.
Iz registra stalnega prebivalstva je v Ćrticah nezakonito izbrisan pripovedovalkin oče – ali, kot ga kliče sama, oči, fotr –, čigar položaj so v družini Batić zavili v dolgo časa nepojasnjeni »oči nima papirjev«. Ker »oči nima papirjev«, ne more niti iz države – v Trst, na obisk k sorodnikom v Srbijo – niti do službe in zdravstvenega zavarovanja, pa mora družina zato lep čas shajati z mamino nizko plačo prodajalke v lokalni delikatesi in paziti na živce. »Fotr je imel v tistem času, ko ni imel papirjev, večjo željo po špricerju, mami pa višji pritisk,« pove pripovedovalka, ki v ćrticah obuja tako perspektivo deklice in najstnice, potopljene v družinsko dogajanje, kot odrasle ženske – perspektivo opomenjene distance, torej. Kot deklica se seveda še ne zaveda povsem, kakšna krivica se je očetu in drugim 25.670 izbrisanim osebam dogodila, o implikacijah izbrisa zna polnokrvno spregovoriti (pisati) šele, ko pripovedni glas, skoraj čisto na koncu, scela naseli sedanji trenutek. Zdaj ve, kaj vse bi se »lahko zgodilo mojemu očiju zaradi problemov s papirji …«. Kakšna sreča, da se ni.
V Ćrticah, ki jih lahko beremo kot kratka poglavja kratkega (dokumentarnega) romana ali kot samostojne kratke zgodbe, saj je velika večina besedil ostro zvrstno zašiljenih, izbris sicer ni osrednji fokus, pač pa podlaga. Na njej avtorica gradi raznolike pripovedi o formativnih izkušnjah dekleta, čigar oče je oddol, mama pa odtle, dekleta, ki odrašča v blokovski soseski, prekrščeni v »Mexico«, in dekleta, ki se na igrišču svojčas lažje identificira s fanti, nato pa odkrije štikle, kulturo draga in veselje v odnosu do lastnega telesa. Za pripovedovalko (in verjetno še za marsikoga) je ključni gradnik identitete tudi jezik, ampak »ne vsak jezik, ne knjižni, sploh ne slovenski knjižni jezik, ki je od živega govora precej odtujen (…). Temveč tisti prvi jezik, morda jezika ali celo jeziki, v katerih prvič poimenuješ svoje najbližje in najdražje.« Pogovorni jezik mesta, v katerem je odraščala, prekmursko narečje in srbski jezik, kot ga govori njen fotr, so ti njeni jeziki, pojasni.
Ker se ćrtice pogosto ne odločijo le za eno pripovedno perspektivo in med njimi – zlasti v smeri »opomenjene distance« – neprestano prehajajo, rade zapustijo območje literarnega (literarnih sredstev) in se približajo publicistiki. Ta značilnost izstopa, denimo, v ćrtici Jezik, agitato, ko avtorica premišljuje, zakaj jo moti, da slovenski otroci apropriirajo govorico »nas, priseljencev z juga«; ugotovi, da je ljubosumna, »ker lahko nekateri tako lahkotno uporabljajo to 'srbohrvaščino', ne da bi jim bilo treba pri tem preveč razmišljati, brez kakršnihkoli sankcij«. Mnenj in analiz v sodobnem pripovedništvu ne gre sankcionirati, še posebej, kadar so urgentna, a prednost literarnih sredstev je ravno v tem, da bralkam omogočijo določen položaj »doživeti«, ne pa zanj samo izvedeti. »Samo«: včasih je tudi izvedeti več kot dovolj.
