Kako, zakaj in kdaj se je začela vaša striparska pot? Ste strip najprej brali ali risali?
V svet stripa sem vstopila preko filma. O stripu zato še vedno razmišljam zelo filmsko – kot o kinu brez zvoka in brez časa. Hkrati je to hibrid med sodobnim risarskim izrazom in literaturo. Ta odprtost me je zelo privlačila, in ker je strip relativno mlad medij, ni doživel toliko prevratov, zato je še veliko stvari, ki jih je mogoče preizkusiti. Izvorno sem k pripovedi pristopila kinematografsko – to je moj vstop.
Ali strip zgodbe pripoveduje drugače kot film?
Da. V stripu je zelo preprosto ustvarjati metakomentarje. Zabava me, ko bralcu dam vedeti, da bere strip – in sebi, da ga delam. Medij je za to popoln. Odličen je tudi za teme, ki jih je težko razložiti samo z besedami: risbe nosijo občutek telesa, erotična plast je lahko subtilna in je ni treba izreči.
Ko berete stripe drugih ustvarjalcev, kaj vas pritegne? Kakšne zgodbe iščete?
Primarno berem knjige, stripe pa redko. (Smeh.) A pri stripih imam rada novejši val s feminističnimi temami in rada opazujem, kako ima vsak ustvarjalec svojo risbo in način pripovedi. Všeč mi je denimo švedska avtorica Christy: duhovita je, radovedna in vedno na tekočem s svetom. Zelo rada imam tudi Simona Hanselmanna. Iz starejših časov se spomnim revije MAD. Moj starejši bratranec je imel stripe Roberta Crumba – eksplicitne, umazane, iztirjene, noro drzne. Verjetno sem bila za njih premlada, a njegov risarski dar je neverjeten – je eden svetovnih genijev. To me je po svoje zaznamovalo. In seveda me zanima vse novo, prihajajoče, kar stvari dela drugačne.
Rekli ste, da ima vsak ustvarjalec svojo risbo in način pripovedi – nekdo gre v humor, drugi v nekaj temnejšega ali perverznega. Po mojem občutku vi plujete med vsem tem. Kako bi opisali svoj način ustvarjanja stripa? Kaj iščete v risbi in zgodbi?
Zame je najpomembnejši proces – in to se v podobah vidi. Ne delam s »snemalno knjigo« in ne delam skic. Delam neposredno na bel list. Bralca rada povabim v ta proces, ker odseva moj pogled na življenje: vse je proces, nič ni dokončano ali izpolnjeno, vse je malce skrivnostno. Če živiš radovedno in z odprtimi očmi, se učiš in stvari zaznavaš. To je moj postopek. Torej, najprej imam idejo – reciva ji koncept – ki se je držim. Njej sem zelo zvesta in prav zaradi te zvestobe se lahko prepustim intuiciji. Vse teče, vendar si ves čas priklicujem prvoten koncept. Potem pa dobesedno plujem z zgodbo in sproti, stran za stranjo, rišem in si sproti izmišljujem, dograjujem …
Ob predstavitvi stripa Tetovator in klitoris ste dejali, da je to vaše glavno delo. Zakaj?
Ker je raslo z mano. Delala sem ga tri leta, kar je dolgo. Povsem sem se vživela v sanjski svet, si vsako jutro delala zapiske – simbole, zgodbe, čudne drobce – in vzela, kar me je pritegnilo, ter začela od tam. Proces je (p)ostal zelo odprt, ves čas pa je bilo veliko dvoma, samodvoma in razmisleka o identiteti.
Če tri leta ustvarjate en strip, ali vmes lahko delate še kaj drugega, ali pa vztrajate strogo pri tem, kar takrat »živi« z vami?
V tem primeru sem bila predvsem pri enem stripu. Vmes so bili kakšni drugi projekti, vendar ne tudi drugi stripi. Bolj ko si uveljavljen, več je prošenj: deset sličic sem, mali strip tja – in nastajajo prekinitve, kar za delo ni dobro.
Imam pa veliko notranjega dialoga. V stripu Tuberkoloza denimo razmišljam o tem, kaj pomeni biti ženska – kaj pravijo feministke in ali se s tem lahko poistovetim. Sem v dialogu s pisatelji in manifesti. Ko pa sem recimo delala vestern, sem skoraj pol leta vsak dan poslušala skladatelja Sergia Leoneja, ki je pisal glasbo za filme – da sem vstopila v tisti svet. Glasba zares prižge emocije in senzoriko.
Kako je na Danskem z ustvarjalci stripov? V Sloveniji imamo festival in bralce, a malo avtorjev, ki bi od tega živeli.
Na srečo imamo svet za umetnost, ki daje štipendije tudi striparjem. Profesionalno delam s stripi že 15 let, v tem času pa je tekla razprava, ali se strip lahko prepozna kot »pravo« literaturo.
Živim torej predvsem od štipendij in največje priznanje je bilo, ko sem prejela celo triletno štipendijo sveta za umetnost. Spomnim se, kako so bili pesniki in romanopisci jezni, ker je glavno štipendijo prejela striparka. Ampak od tega živim. Imam tudi srečo, da imam kar nekaj otrok, in s finančno podporo države nekako shajam.
V slovenščini imamo zdaj dva vaša naslova – deli Tuberkoloza ter Tetovator in klitoris. Gre za dve zelo različni deli. Kako se odločite za vizualni jezik?
Prva knjiga, torej Tuberkoloza, je bila narejena s svinčnikom – to je moje osnovno orodje. Drugo sem poskusila narediti s tušem, ker so svinčnik mnogi dojeli kot »skice«. Zato sem si rekla: naredila bom en strip v tušu. In zato sta si med seboj tako različna.
Pri Tuberkolozi sem bila med karanteno leta 2020 v počitniški hišici. Imela sem le zvezek in nekaj otroških flomastrov. Priklicala se mi je podoba bolne ali umirajoče ženske – kot iz stare slike. Poskusila sem jo rekonstruirati in to je bil začetek. Skice sem objavljala na instagramu, potem pa jih je videl neki galerist in mi ponudil razstavo. In odločila sem se, da svoj strip, ki je nastal v beležki, izdam v celoti. Zato ima videz beležke.
V Sloveniji imamo torej dva prevedena stripa, pa vendar – kaj sledi, kaj ustvarjate?
Minulo zimo sem ustvarila strip, zamišljen kot pogovor z neko drugo umetnico, ki je slikarka. Cilj je, da celoten strip narišem na način, da prekopiram njena slikarska dela, ne le kot navdih, temveč tudi kot preizkus, kam te lahko pelje zavestno kopiranje in ali lahko pri tem ostaneš izviren. To je moj naslednji korak, s katerim ostajam zvesta svojemu osrednjemu interesu: raziskovati proces, dvom in mejo med vplivom ter izvirnostjo.
