Med bogato življenjsko potjo je bil Slavko Pregl predsednik Društva slovenskih pisateljev, predsednik društva Bralna značka in Društva slovenskih založnikov ter dolgoletni zvesti član slovenskega PEN.
Za Dnevnikovo prilogo Objektiv je vrsto let pisal zbadljivo rubriko Morale Slavka Pregla.
Vodil je nacionalni svet za kulturo, katerega predsednik je bil v času ministrovanja Rudija Šeliga in Andreje Rihter. Leta 2009 je postal prvi direktor Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.
"Ob vseh funkcijah ga je odlikovalo ostro, kritično, nemalokrat s humorjem začinjeno pero, s katerim se je neumorno boril za svobodo izražanja, sočutno sobivanje ljudi in položaj pisateljev in knjige v slovenski družbi," so zapisali pri društvu PEN. "Nihče od nas, ki smo bili njegovi sotrudniki in sotrudnice, ne bo pozabil, koliko podpore lahko prejme slovenska knjiga namesto enega novega kilometra avtoceste ali enega slovenskega vojaka v Afganistanu."
Pisal je že v mladih letih
Rodil se je v Ljubljani 9. septembra 1945. Že v gimnaziji je pisal in urejal šolsko glasilo Utrip. Diplomiral je leta 1972 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, vseskozi pa pisal humoristične črtice, basni, povesti in satire.
S časopisnim uredništvom se je seznanil v Mladini, kjer je postal glavni in odgovorni urednik. Pozneje se je zaposlil v Mladinski knjigi. Med letoma 1969 in 1991 je pri založbi skrbel za področje mednarodnega sodelovanja med letoma 1969 in 1991.
"Njegova izkušnja zasebne založbe EWO, ki jo je ustanovil leta 1991, je bila žal zelo tragična, saj so ga ruski partnerji prinesli okrog, kar z obilo humorja in samoironije popiše v knjigah S knjigo po svetu (2003), Prerok na tankem ledu (20215), Srajca srečnega človeka (2019) in Široko zaprta vrata: Avtorji in založniki v škripcih (2025). Ko je EWO ugasnila, se je posvetil pisanju, kar mu je dalo pogled na knjižno pokrajino z drugega zornega kota," so še zapisali pri PEN.
Prejemnik številnih nagrad
Mladi bralci so bili najbolj navdušeni nad njegovima knjigama Odprava zelenega zmaja (1976) in Geniji v kratkih hlačah (1978). Obe sta dobili tudi televizijski nadaljevanki. Za genije je prejel tudi Levstikovo nagrado. Še enkrat pa jo je prejel za življenjsko delo.
Večernico mu je prinesla mladinska povest Srebro iz modre špilje (2003), desetnico pa Usodni telefon (2005). Poleg romanov in slikanic je pisal tudi basni in pravljice.
Skupno je objavil več kot petdeset knjig za otroke in mladostnike, med njimi tudi hudomušen priročnik o lepem vedenju Počesane muhe (1993), za Radovedne pravljice (2010) pa ga je slovenska sekcija IBBY uvrstila na častno listo. Mesto Ljubljana se je njegovemu ustvarjanju za mladino poklonilo z Župančičevo nagrado leta 2010.
"Slavkovo srce ne bije več, a njegov duh bo še dolgo trepetal v slovenski mladinski književnosti in založništvu. Pisatelji, pisateljice, založniki, knjigotržci, knjižničarji in bralci smo mu hvaležni, spomin in upanje pa ostajata, da se 'nekega dne v življenju vsakega mulca pojavi Otok zakladov'," so še zapisali pri PEN.