V njem lirski jaz na pragu odraslosti brska po svoji nedavni (še otroški) preteklosti, se na različne načine spopada z zapletenim odraščanjem in pri tem zori v nova spoznanja ter zlasti pomiritev z nujnostmi minljivega življenja: »Najbolj hvaležna sem za stvari, ki sem jih izgubila.«
Zbirka je organizirana v tri sklope, ki orisujejo proces upočasnjenega dihanja, 1. Vdih, 2. Štej do deset, 3. Izdihne, in pesmi dobro povežejo v celoto, predvsem pa nakazujejo na nesamoumevnost diha, obstoja, na deavtomatizacijo bivanja. Ta elementarnost sicer lahkotnejši plašč pesmi obarva s temnejšimi, bolj resnimi toni.
Vdih prinaša predvsem pesmi spominjanja, potapljanja v neko preteklo ali vzporedno resničnost, domišljijo. Otroštvo se tu razkrije kot neskončen spominski prostor, katerega ambivalentnost je posrečeno zaobjeta v pesmi Omara je lahko tudi pošast. Spomini so prijetno zatočišče, lahko pa obudijo nekdanji strah, žalost, pomenijo regresijo, ujetost: »Ko sem bila majhna, / se je na televiziji vrtela nadaljevanka, / v kateri je ženska odpirala vrata / in vsakič jih je oprla / v neko drugo preteklost.« Skozi upesnjene spominske drobce in domislice vsakdana se zlagoma izrisuje široka notranja in zunanja krajina lirskega jaza.
Ironični zasuki, intervencije, ki ustvarijo napetost med nekoč in zdaj, dajo pesmim prepotreben volumen, tako verzi niso nikakršni otročji izlivi, temveč predvsem učinkovito prikažejo naravo mladostniškega doživljanja: »jaz sem zrasla moje ljubezni so ostale stare dvanajst / ta pesem ni ljubezenska / prisežem da se ti mora bruhat po njej«. Eden izrazitejših motivnih votkov je tako pozicioniranje in profiliranje lirskega jaza, ki v poplavi (popkulturnih) možnosti odkriva lastno pot, izraz, prihodnost. Figovo drevo Sylvie Plath je le ena od številnih medbesedilnih navezav, ki sicer priklicujejo predvsem pravljične, domišljijske svetove, iz katerih se počasi levi odrasel človek.
V drugem delu pesmi veliko bolj kritično motrijo družbeni vsakdan, okoliški vrvež, ki se nujno naseljuje tudi v izpovedovalki, očitneje se izgrajuje njena pesniška identiteta, ne brez ostrine in ironije, mestoma tudi humorja, nežno vtkanega skozi celotno zbirko: »čaša usode / v sode / nas zaprite / pesnice / da vam kaj zapojemo«. Prevladujoč občutek je deziluzija, razočaranje nad (vojnim) stanjem stvari in ljudi, ter vse bolj natančno zaznavanje kaotičnosti sveta (Dobro jutro), ki človeka preplavlja, kot sugerira naslov zbirke, in duši s svojimi impulzi in navsezadnje sproži panični napad. Zbirka z zadnjo pesmijo sredinskega sklopa doseže vrh, sledijo pesmi umirjanja, prizemljevanja, vračanja k sebi, k pesmi, »ne sprašuje me / komu molim / ko pogledam gor / šušlja samo pesem«, a tudi soočenja s konkretno(stjo) smrtjo: »ti leti po vesolju in žonglira s črnimi luknjami«.
Ena odlik prvenca je izvirna upesnitev globoke bivanjske pretresenosti in dobesednega smrtnega strahu, ki ga v najstniškem duhu spretno maskira nekakšna frivolna drža, širokopoteznost. V pesmih do zadnjega vztraja pogumna iskrenost, v kateri se razgali kompleksno doživljanje mladega človeka, kasneje pa tudi nujnost pomiritve s svetom, pristanka: »včasih je lovil mistično izkustvo / čevlji vedno umazani / od nekega svetlega peska / iz daljnih puščav / ki se je ugnezdil v parket // zdaj ga vidim / na trgu francoske revolucije / obritega in v zlikani jopici / kako potiska voziček in se smeje izpod sončnih očal«. Pesmi tretjega sklopa v intonaciji, zrelosti doživljanja odstopajo od celote, a tudi tu v žalosti in resnosti ohranijo nekakšno otroško navihano perspektivo, ki navsezadnje tudi trezni: »prebudi me buška na glavi / palica od mažoretke iz začetka pesmi je padla s / police«.