Obsesije, strahovi in depresija spremljajo tudi pripovedovalko romana Bellevue, v kateri je prepoznati marsikatero potezo kasneje zapisanih kratkoproznih junakinj, pri čemer je razpad zavesti, ki poteka v Bellevueju, izpeljan neprimerljivo bolj radikalno. Kar se sprva zdi kot lahkotno poročilo o poletni delovni izkušnji v tujini, se sprevrže v popis neulovljive, manično-paranoične zavesti. Nenadoma ima devetnajstletna Blanka občutek, da jo vsi sovražijo, zato se skuša zminimizirati, tako rekoč izničiti, v tem procesu pa postaja nasprotno vse bolj opazna in za okolico vse bolj moteča – čeprav je v tistem trenutku že težko reči, ali ni to zgolj odraz njenih povnanjenih predstav in projekcij.
Razpad sicer ni povsem nenapovedan. Dobrakovová v pripoved že prej vnese namige, znamenja prihajajoče katastrofe, ki pa so dovolj prikrita, da bi lahko bila tudi odraz splošnega nelagodja najstnice, ki se znajde v tujem okolju, stran od domačih, prisiljena, da se sporazumeva v jeziku, ki ga ne obvlada najbolje, na delovnem mestu, ki zahteva veliko samostojnega angažmaja, je pa tudi čustveno izčrpavajoče. Bellevue je namreč center za invalide, Blanka, za katero naknadno izvemo, da je očitno že imela težave z depresijo in ima globoko zakoreninjen strah pred tem, da bi jo doletela enaka usoda kot njenega družinskega člana, pa se v svojem telesu še zdaleč ne počuti udobno. Srečanje z ljudmi, ki tako drugače bivajo v lastnem telesu in ga povsem drugače doživljajo, jo pretrese in postane eden od sprožilcev ciklične, prav filmsko zasnovane sekvence dvomov, samoizpraševanj, paranoj in vizij, da bo nekoč tudi sama takšna kot prebivalci Bellevueja. Dobrakovová se tu tudi sicer sklicuje na filmske reference, ki vključujejo Blankino obsedeno gledanje Hitchcockovega Psiha v mladosti, njeno navduševanje nad Nolanovim Mementom pa tudi nad Matrico in Možmi v črnem. Navezave so sicer skoraj preveč očitne, filmi pripovedujejo o izgubi nadzora nad samim seboj oziroma nad lastnim življenjem, problematizirajo pa tudi posameznikov odnos do realnosti, kar se vse bolj dogaja Blanki: ko začne izgubljati občutek za to, kar je resnično, izgubi tudi sposobnost razbiranja lastnih misli, oziroma – tok njenih misli, zaobjet v dolge, nedokončane stavke, postane nenadzorljiv, nevzdržno osredotočen na vsako malenkost, ki v pripovedovalkini zavesti pridobiva status zloveščega znamenja, skritega sporočila, in se spreminja v obsesijo. Dobrakovová je posebno spretna v tem povsem nerazumljivem, a hkrati, s pripovednega vidika, povsem razberljivem preobražanju banalnega v neznosno, ki ni zgolj neznosno v odnosu do drugih, temveč predvsem do sebe. V času prehajanja v odraslo dobo, ki ga Blanka neprestano ozavešča, pa je to še posebno boleče.
Bolj kot plastičen prikaz razkroja zavesti je Bellevue pripoved o samoti, ki jo takšen razkroj prinaša. Blanka postaja do okolice vse bolj nezaupljiva, nezaupljiva pa je tudi do sebe: pahnjena je v položaj, kjer niti v samosti ne more biti zares sama, ker se tudi nase ne more več zanesti. Njen položaj se zdi zato še posebno brezizhoden.
Bellevue, »lep razgled«, je roman o tragičnem paradoksu, skritem že v naslovu, saj pripovedovalka okoli sebe ne more videti ničesar lepega. Blanka potuje, da bi, kot veleva tradicija, na potovanju našla sebe, zastavila temelj prehoda v odraslost in morda ubežala utesnjujočim domačim strukturam, a ko se najde, si pravzaprav ne more več ubežati in ostane zakrčena v lastno zavest, ki jo od drugih oddalji, namesto da bi jo z njimi zbližala. Ko si domišlja, da je center prav zanjo narejena past, ima po svoje prav, le da v duhu dobrih psiholoških dram nevarnost ne prihaja od zunaj, temveč od znotraj.