Razglasitev Nobelove nagrade za književnost ponudi presenečenje tudi tedaj, kadar nagrajeno ime ni zares presenečenje. Tako je bilo denimo tokrat mogoče domnevati, da bo nagrado prejela ženska, vsaj glede na to, da Švedska akademija zadnja leta skrbi za primerno spolno uravnoteženost nagrad, lani pa jo je dobil madžarski pisatelj László Krasznahorkai, ravno tako pa se je letošnja nagrajenka, kanadska pesnica, esejistka in prevajalka Anne Carson kot ena od glavnih kandidatk za ugledno priznanje omenjala že nekaj let, podobno kot njena rojakinja Margaret Atwood. Toda po drugi strani člani akademije kaj radi postrežejo tudi z odločitvami, ki usmerijo pozornost na manj znane avtorje, avtorice ali literarne tradicije, in se izognejo bolj predvidljivim izbiram.
Podelitev Nobelove nagrade uveljavljeni in širše dokaj znani avtorici, kot je Anne Carson, torej ni samoumevno, vendar pa je premislek švedskih akademikov vsaj v literarnih krogih naletel na naklonjen sprejem. Kot so utemeljili v Stockholmu, ji bodo nagrado 10. decembra izročili »za drzni in izvirni opus, v katerem je v igrivem dialogu s klasično tradicijo ustvarila nove oblike sodobne književnosti«, opozorili pa so tudi na pomen njenih mnogih sodelovanj z likovnimi umetniki, koreografi ter opernimi in gledališkimi režiserji.
Anne Carson je novico o nagradi sprejela na Islandiji, kjer že nekaj časa živi (od leta 2022 imata z možem tudi islandsko državljanstvo), pri tem pa v prvem odzivu povedala, da je ravno v miru poslušala veter in da je izredno presenečena, a seveda tudi vesela.
Navdihovanje pri antiki
Anne Carson se je rodila leta 1950 v Torontu v razmeroma premožni družini, že v najstniških letih pa je vzljubila antično literaturo, ob čemer se je učila še latinščine in stare grščine. Tej usmeritvi je ostala zvesta tudi pri izbiri študija na univerzi v domačem mestu, poklicno pot pa je proti koncu 70. let začela kot predavateljica na Univerzi v Calgaryju; v naslednjih nekaj desetletjih je bila redna ali gostujoča profesorica še na vrsti izobraževalnih ustanov v Kanadi in ZDA.
Kot klasična filologinja, ki so jo zanimala tudi polja primerjalne književnosti, antropologije, zgodovine in umetnosti, je v svojem literarnem delu pogosto prepletala vplive in teme z različnih področij, v številnih knjigah pa brisala meje med zvrstmi ter med seboj prepletala prozo, poezijo, esejistiko, kritiko, a tudi dramske dialoge, odlomke iz različnih del, predvsem antičnih, in celo dokumentarne zapise.
Na splošno je njen literarni izraz močno zaznamovan z antično grško in rimsko mitologijo ter literaturo – kot je nekoč dejala sama, je izhodišče vseh njenih del predstavljala etimologija različnih besed. Že od začetka 80. let velja tudi za nadvse cenjeno prevajalko klasičnih avtorjev, kot so Sapfo, Sofoklej, Ajshil in Evripid, po njenih prevodih vrste starogrških tragedij pa so nastale tudi številne gledališke uprizoritve.
Zlivanje literarnih zvrsti
Svojo prvo pesniško zbirko, ki je bila dobro sprejeta, je izdala leta 1984, a dokončno prepoznavnost ji je prinesla prva esejistična zbirka Grenko-sladki eros (1986), priredba njene doktorske disertacije, v kateri je skozi sočasnost izkušnje ugodja in bolečine obravnavala ljubezen (in poželenje) v antični grški literaturi; študijo, ki je najprej osupnila akademike, šele zatem ljubitelje esejistike, postopoma – nekje do preloma stoletja – pa dosegla najširše bralsko občinstvo, imamo v prevodu Nade Grošelj na voljo tudi v slovenščini. Med njena najbolj znana dela spadajo še roman v verzih Autobiography of Red iz leta 1998, v sodobnost postavljena nenavadna pripoved, ki se motivno naslanja na legendo o Herakleju, hibridna zbirka Men in the Off Hours (2000), ki kratke pesmi združuje z eseji v verzih, spominsko prozo, intervjuji in odlomki iz prevodov antičnih del, ter esejistična pesniška zbirka The Beauty of the Husband (2001), ki je po mnenju nekaterih »premaknila meje tistega, čemur pravimo poezija«.
Svoje zasebnosti Anne Carson ne razkriva rada, na ovitkih številnih njenih knjig o njej piše le, »da se je rodila v Kanadi in se preživlja s poučevanjem stare grščine«, zavrača pa tudi avtobiografske interpretacije svojih del, čeprav hkrati priznava, da motive iz svojega življenja v pisanju »uporablja na enak način kot vsa druga dejstva«. V svojih zapisih se je večkrat dotaknila usode svojih bližnjih, na primer očetove bolezni (v Steklenem eseju in drugod), materine smrti ali spomina na svojega brata v delu Nox (2010), nekakšnemu epitafu, sestavljenem iz pesmi, fotografij ter zapiskov. Pred dvema letoma je razkrila, da ima parkinsonovo bolezen, sicer pa je Anne Carson šele druga kanadska avtorica, ki ji bodo podelili Nobelovo nagrado za književnost; pred njo jo je leta 2013 prejela Alice Munro.
Lani je Nobelovo nagrado za literaturo prejel madžarski pisatelj Laszlo Krasznahorkai, pred njim pa je slavila južnokorejska avtorica Han Kang.
